Nadškof Stres: Luč, ki premaga najgostejšo temo

Slovenija | 25.12.2010, 01:00

Ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres je sveto mašo polnočnico daroval v ljubljanski stolnici. V nagovoru po evangeliju je spregovoril o nedoumljivi božji ljubezni do nas, ki nas uči, da lahko tudi v najbolj gosto temo posveti Luč.

Tema, ki jo razsvetljuje Božje Dete v jaslicah, je tema našega življenja, bolezni in trpljenja, dvomov in nevednosti, strahu in izgubljenega zaupanja, zagrenjenosti in obupa, tema stranpoti, sovraštva in nazadnje smrti, je poudaril nadškof Stres. Prav božič pa nam po njegovih besedah sporoča, da nam Bog ni poslal le sporočila solidarnosti, ampak je storil veliko več. Pridružil se nam je v našem življenju in trpljenju. "Prisilila ga je – če smem tako reči – samo njegova Ljubezen, ki jo ima do nas", je dejal nadškof Stres.

Že ob svojem rojstvu pa je Jezus doživel hladen sprejem. Malo je bilo tistih, ki so ga sprejeli, tako kot se dogaja tudi danes, je dejal nadškof Stres.

"Vsakdo izmed nas prej ali slej doživi svojo temo, zaide vanjo. Preizkušnje, skozi katere moramo, so lahko zelo različne. Toda luč je samo ena in dovolj je samo ena, če je tako močna, da ji nobena tema ni kos. Ta luč je Jezus Kristus, ta luč je neskončna Božja ljubezen in naša vera vanjo. To je luč, ki je prvič zasvetila v sveti noči in je dokončno zmagala na velikonočno jutro", je dejal nadškof Stres in vsem zaželel, da nam ta luč vere ne bi nikoli ugasnila.

Drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!

Zbrali smo se k sveti maši v letnem času, ko so noči najdaljše in dnevi najkrajši, zbrali smo se sredi najbolj trde teme, opolnoči. S tem smo se pridružili stoterim in tisočerim rodovom kristjanov pred nami, ki so si ta trenutek izbrali za obhajanje rojstva Jezusa Kristusa, Boga, ki je postal človek, ki si je torej izbral našo človeško pot, ki se začenja z rojstvom in najbolj nebogljenim otroštvom. To, da obhajamo Jezusovo rojstvo sredi najbolj črne teme, je dejanje z jasnim sporočilom. Luč posveti v temi. Tema, ki jo razsvetljuje Božje Dete v jaslicah, je tema našega življenja, je tema bolezni in trpljenja, tema izgub in nesreč, je tema dvomov in nevednosti, strahu in izgubljenega zaupanja, zagrenjenosti in obupa, tema stranpoti, sovraštva in nazadnje smrti … skratka tema vsega, kar spravlja človeka ob veselje in srečo.

Če so si kristjani izbrali najbolj gosto, najbolj črno temo, da so v njej obhajali Jezusovo rojstvo, so hoteli reči, da ni teme, ki bi bila tako gosta in črna, da je ne bi mogla razsvetliti krščanska vera, da je ne bi moglo razsvetliti božično sporočilo. To sporočilo pravi, da Bog tako sočustvuje z nami, da mu ni dovolj, da bi nam samo od daleč rekel: »Pogum, ne bojte se, mislim na vas, niste sami, sem z vami.« Tako nekako včasih mi komu pošljemo sporočilo sočutja in solidarnosti. Bog je naredil veliko več. Postal je eden izmed nas, pridružil se nam je v našem življenju in trpljenju tako, kakor so pozneje njemu pridružili Simona iz Cirene, da mu je pomagal nositi križ. Razlika med njima je velika: Simona so morali prisiliti, Božjega Sina pa ni nihče prisilil, da je postal človek in delil z nami naše življenje. Prisilila ga je – če smem tako reči – samo njegova Ljubezen, ki jo ima do nas.

Drage sestre in dragi bratje, to obhajamo nocoj ob tej nenavadni uri, opolnoči. Obhajamo rojstvo Jezusa Kristusa, rojstvo luči, ki prežene vsako temo, obhajamo rojstvo Odrešenika človeštva in vsakega človeka. Nobenemu človeku nikoli ne bi prišlo na misel, da bi sam od sebe prišel do ugotovitve, da nas ima Bog tako rad, da se nam je pridružil v našem človeškem življenju. Da lahko kaj takega verujemo, se je najprej moralo zgoditi. Še tedaj, ko se je to res zgodilo, so to ljudje s težavo sprejeli. Hladen, da ne rečem celo sovražen sprejem, kakršnega je doživel Jezus ob svojem rojstvu, že napoveduje tisti odpor in nasprotovanje, ki ga je bil deležen med vsem svojim oznanjevanjem in delovanjem. Kot smo slišali: zanj ni bilo prostora. Zanj ni bilo prostora tudi pozneje, zato je moral umreti tako mlad in to na križu kot najhujši zločinec. Ljudje pač nismo vajeni ljubezni, nesebičnosti, požrtvovalnosti, ne pri sebi ne pri drugih. Zato tako težko verujemo vanjo. Mislimo si, da je preveč lepo, da bi bilo lahko res.

Tistim pa, ki nam je ta vera milostno podarjena, kakor nam, ki smo se nocoj zbrali pri tej polnočni maši, le-ta prinese veliko veselje. Nocoj nas tukaj ni veliko, če pomislimo, koliko naših someščanov ne ve, zakaj smo prišli k polnočnici in podobno jih tudi v prvi sveti noči ni bilo veliko, ki so prišli delat družbo revnemu novorojenčku v jaslicah. Betlehemskih meščanov tam ni bilo. Samo ubogi, od vseh prezirani pastirji. Tudi kasneje so Jezusa najprej in najbolj razumeli tisti, ki so jih imenitni ljudje prezirali. Verjeli so v Ljubezen, v tako veliko ljubezen, kakor je običajno človeško srce ni sposobno in je zato tudi ne more razumeti. Vendar obstaja. To je Bog, kakor ga poznamo po besedah in življenju Jezusa Kristusa in ga je prvič razodel s svojim revnim rojstvom v staji nedaleč od Betlehema.

Vsakdo izmed nas prej ali slej doživi svojo temo, zaide vanjo. Preizkušnje, skozi katere moramo, so lahko zelo različne. Toda luč je samo ena in dovolj je samo ena, če je tako močna, da ji nobena tema ni kos. Ta luč je Jezus Kristus, ta luč je neskončna Božja ljubezen in naša vera vanjo. To je luč, ki je prvič zasvetila v sveti noči in je dokončno zmagala na velikonočno jutro.

Drage sestre in dragi bratje, v nocojšnji sveti noči vam želim, da vam luč te vere nikoli ne ugasne, da ne začne nikoli trepetati in pojenjati, da bo močnejša od vsake teme, ki bi vas lahko ogrozila. Na to mislim, ko vam vsem skupaj in vsakemu posebej iz vsega srca želim in voščim: blagoslovljene, srečne in vesele božične praznike. Amen.