Dr. Jambrek: S plebiscitom stvari niso bile tako enostavne
Slovenija
Ob 26. decembru, dnevu samostojnosti in enotnosti smo se pogovarjali s profesorjem dr. Petrom Jambrekom. Po 20. letih samostojne države se s ponosom spominja dni pred plebiscitom. „S plebiscitom stvari niso bile tako enostavne,“ poudarja Jambrek.
26. decembra 1990 so v skupščini razglasili, da se je na plebiscitu, ki je potekal 23. decembra 1990 za osamosvojitev izreklo 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev oz. 95 odstotkov udeleženih volivcev. V političnih krogih je dolgo zorela ideja o izvedbi plebiscita. Odločitev o tem je padla na "tajnem vikendu" v Poljčah novembra 1990. Tedaj so sodelavci ustavne komisije Tine Hribar, Peter Jambrek in Tone Jerovšek skupaj s predsednikom Demosa Jožetom Pučnikom prepričali Demosov poslanski klub, da je potrdil predlog, da se gre na plebiscit. „S plebiscitom stvari niso bile tako enostavne. Potem, ko je bilo formulirano plebiscitno vprašanje, celo ko je bil zakon o plebiscitu sprejet, in ko je bil plebiscit izveden, v tistem času pred dvajsetimi leti je bilo še precej negotovo, kakšne bodo konkretne posledice plebiscita. O tem je bilo precej tudi javnih razprav in polemik; ali je plebiscit samo neka sorazmerno mednarodnopravno nezavezujoča oblika izražanja volje ljudstva, ki nima nikakršnih mednarodnopravnih in kakršnih koli drugih posledic za konkretno nastajanje države, ali pa ne,“ se takratnih dogodkov spominja dr. Jambrek.
Po besedah pravnika Jambreka je bila tedaj realna bojazen tako tistih, ki so plebiscit predlagali in tistih, ki so ga pomagali realizirati ali bo imel učinke na dejansko zagotovitev državnosti Slovenije, „kot smo si zamislili, ali pa bo morebiti šlo za neko plebiscitno prevaro, da bo izveden plebiscit, in da se potem ne bo nič zgodilo. Recimo dr. Danilo Türk je bil takrat zelo blizu temu mnenju, da plebiscit je sicer čisto korektno izražanje volje ljudstva, ampak brez kakršnih koli mednarodnopravnih dejanskih posledic. Jaz sem temu precej odločno nasprotoval in tudi javno polemiziral s temi stališči, ki so bila v tistem času, ko je Danilo Türk to objavil, to je bilo 3. decembra, tri dni preden se je zakon o plebiscitu sprejel.“
Sile tistih, ki so nasprotovali plebiscitu so bile zelo močne, skoraj močnejše od tistih, ki smo plebiscit predlagali, je poudaril prof. Jambrek. „Glede na to, da je bilo ljudstvo kot se je izkazalo skoraj 100-odstotno ali pa recimo 89-odstotno brezkompromisno za odcepitev od tedanjega Balkana in Jugoslavije je bilo tedanji zelo močni oblastni strukturi podedovani še iz komunistične Jugoslavije onemogočeno, da bi se javno zavzemala za svoje interese,“ dodaja Jambrek, ki se spominja, da so komunisti takrat delali na skrivaj in skrbno izbirali besede. „To so bile take parole, da plebiscit ne pomeni nobenih mednarodnopravnih dejstev in priznanj, da tudi po plebiscitu ne bodo prekinjene vezi z jugoslovanskimi narodi, da ne bomo podirali mostov na Kolpi, da bomo morali doseči najprej, to je pisal Danilo Türk sporazumno sklepanje o sukcesiji, preden se bomo osamosvojili. To so bili z današnjega zornega kota samo neki zavlačevalni manevri. Če bi bili uspešni, pa niso bili, bi lahko imeli za konkretno posledico to, da bi bili še danes v Jugoslaviji.“
