Türk: Vsakdo naj išče krivdo na svoji strani, jo obsodi in popravi krivice
Slovenija | 07.12.2010, 13:05
V sklopu Tedna univerze je predsednik republike Danilo Türk obiskal Teološko fakulteto. Tam je imel skupaj z rektorjem Univerze v Ljubljani Radovanom Stanislavom Pejovnikom predavanje na temo „Država in verske skupnosti“. V uvodnem govoru se je zahvalil za vse, kar je dobrega fakulteta v več kakor stoletju svojega obstoja dala narodu. Hkrati se je opravičil za vse krivice, ki so bile tej ustanovi storjene v preteklosti.
Teološka fakulteta je temelj slovenskega jezika
Predsednik države Danilo Türk se je Teološki fakulteti najprej zahvalil za vse, kar je ta ustanova dala ljudstvu in narodu, za katerega je bila postavljena. Poudaril je zgodovinski pomen teološke fakultete, krščanske misli in etike, ki sta po njegovih besedah pomembni prvini vsega razvoja človeštva in slovenskega naroda. K temu je v pozdravnem govoru pritrdil tudi dekan ljubljanske teološke fakultete, dr. Stane Gerjolj. „Neurejen status Teološke fakultete nas je prisilil, da smo se profesorice in profesorji večinoma izobraževali v tujini. Pariz, Rim, Innsbruck in seveda ZDA so univerzitetna središča, ki so na naši fakulteti navzoča tako rekoč vsak dan, kar bogati pedagoški proces in medsebojno komunikacijo ter prav tako znanstveno-raziskovalno delo.“ Omenjeno fakulteto je predsednik označil za univerzitetno osnovo slovenskega jezika. Poudaril je vlogo krščanstva za vzgojo, izobraževanje in za ustanavljanje šol. Od prvih katehetskih, ki jih je začel ustanavljati in voditi Justin Mučenec iz 2. stoletja dobe, do tega, kar je za narod naredila skupina reformatorjev s Primožem Trubarjem, ki nam je dala prvo slovensko knjigo, prve šole in prvo zahtevo po enakem izobraževanju dečkov in deklic, je pojasnil Türk. „V zgodovinskem pogledu na razvoj našega naroda ne smemo spregledati katoliškega škofa Slomška in drugih za njim, ki so dali Slovencem pomembne šole, tako tudi prvo slovensko gimnazijo v Ljubljani na pobudo in ob delovanju škofa Jegliča. Brez vsega tega razvoja ne bi moglo priti do ustanovitve prve slovenske univerze v polnem pomenu te besede in razumljivo je, da si tudi prve slovenske univerze brez teološke fakultete ni mogoče predstavljati.“
Država in Cerkev naj raziščeta svojo krivdo in jo obsodita
Z obžalovanjem pa se je predsednik države spomnil krivic, ki so se tej ustanovi zgodile pod oblastjo ideologije, "ki se je morala v prid in zadoščenje vseh umakniti z zgodovinskega prizorišča in odstopiti mesto državnemu redu, ki temelji na načelu vladavine prava, na pravnosti države, na demokratičnem formiranju vsakokratne oblasti in na temeljnih načelih, ki so zagotovilo družbenega obstanka in blaginje v našem času: načelu socialnosti in načelu človekovih pravic.“ Türk je omenil Jezusove besede iz Lukovega evangelija o odpuščanju. Zato mora po njegovem najprej vsakdo pogledati k sebi. „Stvar države, ki je, naj si to želi ali ne, tudi naslednica dejanj tistih, po katerih je država podedovana, je, da preišče krivdo na svoji strani, jo obsodi, in da popravi krivice, kolikor tega še ni storila, a je še mogoče storiti. Enako pa je stvar katoliške Cerkve in drugih verskih in drugih skupnosti, da preiščejo krivdo na svoji strani, jo obsodijo in popravijo krivice, kolikor je to še mogoče, a še ni bilo opravljeno.“ Po njegovih zagotovilih lahko samo tak vzorec vedenja ustvari zanesljivo osnovo naše skupne skrbi in našega skupnega dela za tako drago pridobljeno skupno dobrino samostojne, pravne in socialne slovenske države.
Človeško dostojanstvo je temelj človeške svobode
„To spoznanje je bistvena prvina in univerzalnega pojma človeških vrednot krščanskega izročila. Krščanstvo je na duhovni ravni opredelilo temeljna izhodišča za skupno bivanje vseh ljudi na tem našem tako zapletenem, a tako zanimivem planetu," je povedal predsednik Danilo Türk. Dodal je, da človekove pravice zahtevajo ne le spoštovanje, ampak tudi zaščito. „Tudi najbolj demokratična država ne more dovoljevati širjenja mišljenja, ki obsoja cele skupine ljudi na uničenje zaradi njihovih naravnih danosti, kakor je to počel nacionalni socializem," trdi predsednik.
V svojem govoru je prav tako izpostavil, da ločenost Cerkve in države nikakor ne pomeni izločenosti. Meni, da ta ločenost ne sme biti ločenost v nasprotovanju ali celo sovraštvu, kakor je bilo v času komunističnega režima. Pojasnjuje, da gre za ločenost, ki v svoji razumni in odgovorni uresničitvi ustvarja osnovo za nepristransko in pošteno delovanje, to pa vključuje tudi medsebojni obzir, spoštovanje in dialog.
Skupni jezik države in Cerkve
Predsednik Türk je med predavanjem na Teološki fakulteti v Ljubljani zatrdil tudi, da kandidata za nobeno javno službo, pa tudi če gre za službo na področju urejanja odnosov med državo in cerkvijo, ne smemo komentirati in zavračati, kakor tudi ne potrjevati in vsiljevati z njegovim osebnim mišljenjem, verovanjem ali neverovanjem.
"Danes smo priča paradoksu, da so verske skupnosti, predvsem pa med Slovenci najbolj razširjena, katoliška cerkev, občasno izpostavljene posmehovanju, obtoževanju in napačnemu prikazovanju, za hip se zdi, da verjetno bolj kot je to bilo v času komunizma. To je senčna stran svobode javnega obveščanja, ki ne prizanaša nikomur, tako tudi ne cerkvi in prav tako ne predsedniku države in nikomur drugemu. Komunizem je sicer preprečeval take ekscese, a za ceno svobode izražanja, ki je danes, tako upam in mislim, nihče ni pripravljen še enkrat plačevati, tudi katoliška cerkev ne," ocenjuje.
Predsednik je ob koncu govora še poudaril, da v naši državi nimamo dveh kategorij prebivalstva in da imamo vsi isto skrb, dolžnost, nalogo in poslanstvo: „Nikakor nismo brez skupnega jezika med hišo zakona, ki ji pravimo država, in hišo vere in ljubezni do bližnjega, ki ji pravimo Cerkev. Ta skupni jezik, ta medsistemski „esperanto” je jezik spoštovanja, ki se ga učimo in se ga moramo čim bolje naučiti govorci obeh strani. Če parafriziram apostola Jakoba, smo vsi storilci tako besede zakona v državi, kakor tudi besede evangelija v cerkvi“ je svoje predavanje o državi in verskih skupnostih sklenil predsednik Türk.
