Koliko je danes še vreden človek?
Slovenija | 04.11.2010, 09:18
Tokratno oddajo Pogovor o smo posvetili vprašanjem smisla življenja in smrti. Kdaj človek zares postane človek? Kako omogočiti dostojanstveno smrt? Zakaj je Cerkev proti evtanaziji? Kaj pa umetna oploditev? Ali starša res nimata pravice, da dobita otroka? Ali ni bolje otroka, ki bi vse življenje trpel zaradi prizadetosti, splaviti že pred rojstvom?
Naši gostje so bili, zdravnik Urh Grošelj, urednika revije 25 vprašanj o bioetiki Janeza in Lucijo Rifel ter Polona in Tadej Stegu. Moralni teolog p. Tadej Strehovec pa nam je zaradi bolezni odgovore poslal kar po elektronski pošti.
Človek dobi dušo že ob spočetju
Pogovor smo začeli pri začetku človeškega življenja in se vprašali, kdaj človek dejansko postane človek. P. Tadej Strehovec: „Danes obstajajo na splošno trije pogledi na to, kdaj človek postane človeška oseba. Eden govori o tem, da človek postane oseba šele ob rojstvu; minuto pred rojstvo je še del materinega telesa brez slehernih pravic. Drugi pogled govori o tem, da človek počasi dobi moralni status - npr. 10. oz. 20. teden po spočetju. Tretji pogled, pa je stališče, da je človek že človeška oseba z vstopom moške spolne celice v žensko. Spočetje je po katoliškem razumevanju ne samo dogodek nastanka telesnega življenja človeka, temveč tudi dogodek, ko Bog ustvari neumrljivo dušo novo spočetega življenja. Cerkev je prepričana, da je človek že od spočetja oseba in ima vse pravice vključno s tisto, ki govori o pravico do življenja.“
Sodobna družba je nedosledna pri obravnavanju nerojenih otrok
Na področju bolj liberalne bioetike danes vlada prepričanje, da moralni status zarodek dobiva postopoma. „Takšno videnje je nedosledno“, pravi zdravnik Urh Grošelj. Nobene točke, ki jo postaviš namreč ne moreš dosledno zagovarjati. „Tudi če ne veš, kdaj človek postane človeška oseba, je zato najbolj varno to točko postaviti na začetek spočetja“, še dodaja.
Zdravnik Urh Grošelj je tudi poudaril, da je današnja razvita družba v obravnavanju nerojenega človeškega življenja nedosledna. Znaten del nerojenih človeških življenj verjetno še nikoli v zgodovini ni bil vreden tako malo. Drugi pa naj bi imeli vse postlano. „V zadnjih nekaj desetletjih je bil razvoj medicine zelo hiter. Izjemno veliko sredstev se vlaga v izboljšanje preživetja nedonošenih otrok, ta prenatalna medicine se smatra kot ena od prioritet.“ Danes je meja 22. tednov, od katerih naprej lahko otrok preživi. „Po drugi strani pa le nekaj mlajših otrok družba ne priznava kot nekaj, kar bi morala posebej zaščititi. Pogosto so prepuščeni volji ženske, matere, ki jih hoče imeti ali pa ne imeti.“ Družba to podpira, kar pa je po mnenju Grošlja nedosledno.
Tudi zarodek ima moralni status
V Sloveniji zakon dovoljuje splav na zahtevo nosečnice do 10. tedna nosečnosti, kasneje pa le s potrdilom komisije. Goste smo povprašali o tem, v čem je razlika med otrokom, ki je star 10 tednov in otrokom, ki je star devet mesecev.
„Iz medicinskega vidika je razlika v smislu dozorelosti samega otroka“, je poudaril Grošelj. „Ključno pa je, da ni nobene razlike v moralnem statusu – ali ima status človeške osebe ali ne. Ne vidim logike, zakaj bi bila razlika med 10. tedenskim in 40 tedenskim otrokom.“
Je splav res pravica ženske?
Danes večkrat slišimo trditev, da je splav pravica ženske. Vsak človek namreč lahko počne s svojim telesom, kar želi. Sogovorniki so poudarili, da je ta trditev napačna, saj je otrok že od spočetja naprej svoja oseba in torej ni del telesa matere. „Njeni pravici nasproti stoji pravica zarodka“, je poudaril Grošelj.
V pogovoru smo se zato dotaknili tudi vprašanja pravic človeškega zarodka, ki je najbolj ranljiv. Zanimalo nas je, zakaj nima nobenega družbeno priznanega statusa. Zdravnik Urh Grošelj je poudaril, da so bili sprva razlogi za splav vsaj uradno precej medicinski. S tem, ko bi legalizirali splav, naj ne bi več prihajalo do ilegalnih splavov. Trdili so tudi, da se s tem sama splavnost ne bo povečala. Prvi tak zakon je bil pri nas sprejet v 50.-ih letih, še bolj liberalne pa je zakon iz 70.ih let. Splavnost pa se je hitro precej dvignila, kar naj se ne bi zgodilo. Postal je pravica žensk na zahtevo.
Večini ustreza, da zarodek nima nobene pravice
„To, da danes zarodek nima nobene pravice, je po mojem mnenju posledica tega, da danes tako pač ustreza večini. V ozadju stoji ta pragmatični premislek, kar je še posebej lahko izvesti pri neki stvari, kot je zarodek, ki jo pač ne vidiš“, pravi Grošelj.
Na odločitev za splav vplivajo različni dejavniki, med katerimi so zelo pomembni socialno ekonomski. Zdi se, da nam tem področju in pa tudi na področju svetovanja in opore ženskem v stiski, država ne nudi nekih pomoči.
Sterilizacija etično sporna
Dotaknili smo se tudi vprašanja sterilizacije in zakaj ji Cerkev nasprotuje.
P. Tadej Strehovec: „Sterilizacija je za katoliško Cerkev dejanje s katerim se ljudje samopohabijo. Še zlasti, ko gre za sterilizacijo z namenom, da postanejo neplodni, je takšno dejanje razumljeno, kot tisto, ki ločuje dvojni namen človekove spolnosti - izkazovanje zakonske ljubezni in posredovanje življenja. Uravnavanje plodnosti na način, da postane oseba sterilna je etično sporno, saj takšna odločitev vpliva tudi na našo samopodobo. Žena ki se sterilizira z izgubo potencialne plodnosti izgubi tudi del svoje biološke identitete; prav tako pa podobno velja za moškega. Plodnost ni samo telesna in biološka danost. Ima tudi simbolno vlogo, ki je del osebe vsakega človeka.“
Kontracepcije ima telesne, psihične in čustvene posledice
S tem povezano je tudi vprašanje kontracepcije. Kot je znano, Cerkev pare vabi, naj uporabljajo naravne metode urejanja rojstev. Zanimalo nas je, zakaj Cerkev nasprotuje uporabi kontracepcije. P. Tadej Strehovec odgovarja takole: „Na kratko je mogoče reči, da ima kontracepcija učinke ne samo na telesni ravni, ampak tudi na ravni odnosov med zakoncema, vpliva lahko na zdravje žene ter ima tudi duhovne in socialne posledice. Zato je uporaba kontracepcije za katoliške zakonce problematična iz naslednjih razlogov:
- da loči dva temeljna vidika spolnosti - medsebojno podaritev od posredovanja življenja. Za Cerkev je spolno dejanje legitimno znotraj zakonske zveze dveh, ki se spoštujeta, si izkazujeta ljubezen in sprejemata tudi tisti vidik spolnega dejanja, ki vodi v posredovanje življenja.
- uporaba kontracepcije ne poglablja komunikacije med zakoncema kot je to npr. med tistimi zakonci, ki uporabljajo naravne metode. Prav tako je žena, ki je vedno na voljo možu lahko s strani svojega moža tudi t.i. popredmetena. To pomeni, da se mož ne ozira na ciklus njenega telesa in na njeno čustveno stanje.
- da v praksi na splošno ne krepi odnosa med zakonci, temveč olajša tista dejanja in odločitve, ki vodijo v nezvestobo (uvajanja kontracepcije sovpada s porastom zakonske nezvestobe in posledično v večje število ločitev)
- z uvajanjem kontracepcije se v družbi ni poglobilo spoštovanje žensk, temveč so se vzpostavile strukture, ki predvsem žensko telo popredemtijo in delajo za vir velikega ekonosmkega dobička. Silen zagon pornografske industrije, trgovine z belim blagom in prostitucije je bil mogoč tudi zaradi vsesplošne uporabe kontracepcije. Promocija kontracepcije nikakor ne vodi v zmanjšanje tovrstne spolne dejavnosti.
- kontracepcija zlasti hormonska je povezana tudi z negativnimi stranskimi učinki za zdravje matere. Med temi vedno pogosteje najdemo višja tveganja za možgansko kap, visok pritisk, rak na prsih itd. Prav tako ima večina kontracepcijskih sredstev tudi abortiven učinek. Dejansko ne preprečijo spočetje, temveč preprečijo vgnezditev in razvoj zarodka.
- Vse več je stališč, da ima uporaba kontracepcije lahko tudi posledice na duhovnem področju. Pogostokrat zakonci, ki uporabljajo tovrstna sredstva težje molijo, izpovedujejo vero in so dejavni v svojih verskih skupnostih. Lahko da je za to >krivo< stališče Cerkve, vendar podoben pojav beležimo tudi v protestantskih deželah ali pa v pravoslavju.
- Slovenija vstopa v t.i. demografsko zimo. Eden od razlogov za takšno stanje, ko se kot družba vedno bolj staramo je tudi nekritična in vsesplošna uporaba kontracepcije. Odsotnost odgovorne in celostne spolne ter družinske vzgoje na račun intenzivne kontracepcijskega izobraževanja je pripeljala v položaj, ko imamo eno najbolj kritičnih demografskih slik v celi EU. Papež Janez Pavel II. je dejal, da je kultura življenja tista, ki spoštuje življenje. Zato je kritičnost pri uporabi kontracepijskih sredstev za katoličane smiselna in primerna.“
Cerkev svetuje uporabo naravnih metod
Kakšne pa so pravzaprav prednosti naravnih metod urejanja rojstev pred drugimi kontracepcijskimi metodami? Lucija Rifel, ki je tudi svetovalka za naravno urejanje rojstev, pravi, da je naravno načrtovanje dobro za žensko samo, da spozna svoje telo. „V drugi vrsti je dobro za sam zakonski odnos, kot tretje pa je ta metoda visoko zanesljiva. Njena zanesljivost je primerljiva s kontracepcijsko tabletko.“ Metoda ne naravna, nima stranskih učinkov, je zelo poceni, vpliva pa tudi na kakovost samega življenja. V polnosti upošteva naravo ženske in moškega ter s tem tri razsežnosti spolnega odnosa, ki so popolna, svobodna in zvesta podaritev drug drugemu. „V tem primeru tudi ne zadržita rodovitnosti drug pred drugim“, še poudarja Riflova. Po besedah zdravnika Janeza Rifla, je ta pot sicer zahtevna, a hkrati lepa: „Kot moški in kot zdravnik rastem vsak dan bolj in to je res čudovita avantura, ki bi jo vsakemu privoščil“.
Zakaj Cerkev nasprotuje umetni oploditvi?
Drugo vprašanje, ki je s tem povezano, pa je vprašanje neplodnosti in umetna oploditev. Vemo, da Cerkev umetni oploditvi nasprotuje. Vprašali smo se, zakaj bi morala starša vse življenje trpeti, če sama ne moreta imeti otrok, ko pa jima medicina lahko pomaga? Odgovarja p. Tadej Strehovec:
„Ko Cerkev obravnava postopke umetne oploditve ne vidi samo rezultata – t.j. tako spočetih otrok - ampak je pozorna tudi na številna dejanja, ki predstavljajo številne etične dileme. Med temi lahko na kratko povzamem samo nekatere:
1. Ti postopki ločujejo naravno povezavo med spolnostjo in posredovanjem življenja; spočetje človeka se v naravnem procesu odvije v telesu matere in v okviru spolnega odnosa.
2. Drugi razlog je v tem, da so postopki umetne oploditve na prvi pogled v korist življenja; če pa si pogledamo te postopke od blizu pa lahko odkrijemo, da so povezani z žrtvovanjem velikega števila zarodkov, ki v postopkih umrejo. Statistično je za rojstvo enega otroka spočetega v epruveti žrtvovati od 12 do 20 človeških zarodkov. To je bratov in sester tega otroka.
3. Tretji razlog zakaj je umetna oploditev sporna pa je v tem, da so postopki umetne oploditve odprli vrata številnim spornim praksam kot je prodajanje in trgovanje z m. in ž. spolnimi celicami; zamrzovanje človeških zarodkov, uničevanje tako pridobljenih zarodkov za sporne raziskave na embrionalnih matičnih celicah ter uvajanje nadomestnega materinstva. Vse to so postopki in prakse, ki po mnenju RKC en spoštujejo človeškega dostojanstva. Še zlasti žensk. Znano je, da so depriviligirane in revne ženske tiste, ki se najprej odločajo za prodajo svojih jajčec in za nadomestno materinstvo.
4. Ti postopki niso brez vpliva na zdravje otroka. V zadnjih letih je vedno več informacij, da imajo tako spočeti otroci večje zdravstvene probleme kot npr. večja verjetnost, da bodo imeli prirojene napake, pa tudi večje probleme z imunsko odpornostjo. Poleg teh je potrebno omeniti tudi čustvene - kot npr. kdo je njihov pravi genetski oče in kdo je prava genetska mati? Kje je mati, ki jih je donosila itd. Raziskave bodo v prihodnosti pokazale še druge oblike tveganj. Prav tako velja omeniti tudi dileme, ko so bratje in sestre zamrznjeni v t.i. embrionalnih bankah."
Vsak otrok je božji dar
V stiski, ker ne morejo imeti otrok, si nekateri zakonci želijo otroka za vsako ceno. Težko je verjetno o tem govoriti nekomu, ki ni šel skozi to trnovo pot. Polona in Tadej Stegu 10 let nista mogla imeti otrok. V oddaji sta nam zaupala, zakaj se nista odločila za umetno oploditev. Prepričana sta namreč, da je vsak otrok dar in da je Bog tisti, ki daje življenje. Zdaj imata posvojeno trimesečno hčerko. "Spoznala sva se še kot srednješolca, v zakonu pa sva 11 let. Odkar sva stopila v zakon sva odprta življenju, vendar svojih (bioloških) otrok (do sedaj) nimava. Po približno dveh letih skupnega življenja sva opravila medicinske preiskave in bilo nama je rečeno, da je z nama vse v redu oz. niso ugotovili nobenega vzroka, zakaj ne moreva imeti otrok. Rečeno nama je bilo tudi, da pa obstaja velika verjetnost, da bi lahko dobila otroka z umetno oploditvijo. To možnost sva že od začetka zavračala, ker se zavedava, da življenje prihaja od Boga, je Božji dar. V času, ko nisva imela otrok, sva se zavedala, da obstaja velika nevarnost, da bi vso svojo pozornost in energijo usmerila na to, kako bi na vsak način oz. za vsako ceno prišla do otroka. Poznava kar nekaj zakoncev, ki se jim je življenje omejilo le na to njihovo željo in so bili zato nesrečni in zagrenjeni. Nič več niso znali graditi odnosov, se veseliti lepote življenja in vsega, kar prejemamo... Najina izkušnja pa je, da lahko tudi čas, ko sta zakonca (po Božji volji) brez otrok, zelo dragocen in morda tudi „priviligiran“ čas: tudi zato, ker sva imela relativno veliko časa za bližnje in prijatelje ter drug za drugega (za pogovore, razmišljanja, skupne dejavnosti...) in sva resnično lahko gradila in negovala zakon. V tem obdobju sva se tudi intenzivno spraševala o tem, kaj Bog želi od naju, kakšno življenjsko poslanstvo nama je zaupal. Bog ima za vsakega svoj življenjski načrt: kot ima vsak človek svoj prstni odtis, tako ima tudi vsak unikatno življenjsko poslanstvo. Bog ima veliko domišljije: nekaterim je namenjen en otrok ali dva, drugim pet ali deset...ali nobeden. To ni bistveno, bistveno je, da odkrijemo, kaj Bog želi od nas.
Lahko trdiva, da sva bila mirna in zadovoljna zakonca tudi v obdobju, ko nisva imela otrok. Večkrat sva načela tudi pogovor o tem, če bi posvojila otroka, vendar kar nekaj časa v sebi nisva imela jasnega odgovora o tem. Pred nekaj leti sva se odločila, da se dava na razpolago in morda podeliva najino lepo izkušnjo življenja tudi z otrokom ali več otroki. Danes sva hvaležna, da sva imela možnost, da sva po desetih letih zakona posvojila otroka. Hvaležna sva tudi, da sva v Cerkvi na Neokatehumenski poti prejela jasno Besedo. Krščasnko razodetje nama ni bilo podano kot zbirka prepovedi in omejevanja človeka, temveč kot smerokaz za pot življenja (prim. Didahe). Izkušava, da Kristus človeku daje možnost, da živi svobodno in polno življenje – ne glede na zunanje okoliščine."
Evtanazija nasprotuje dostojanstvu človeka
V oddaji nam je sicer zmanjkalo časa, da bi se posvetili vprašanju evtanazije. Tako kot v Sloveniji se tudi po drugih evropskih državah dogaja, da se vse bolj krči zdravstvena in pokojninska blagajna. Ideja odstranjevanja tistih skupin, ki so največji strošek, že močno trka na vrata zlasti zahodnih držav. Raziskave kažejo, da vse več ljudi podpira pomoč pri umiranju. Pri tem pravzaprav vsi poudarjajo, da gre za smrt iz usmiljenja. In kakšen je pogled Cerkve na evtanazijo? P. Tadej Strehovec je na to vprašanje pisno takole odgovoril: „Evtanazija je za katoliško Cerkev dejanje, ki neposredno nasprotuje dostojanstvu človeške osebe. Ideja evtanazije je bila vedno povezana z bolnimi in ostarelimi ljudmi, ki pogostokrat predstavljajo za materialno in finančno breme za njihove družinske člane in samo družbo. Evtanazija pa je bila razumljena kot nekakšen način za njihovo pravočasno odstranitev. O evtanaziji se namreč ne bi nikoli govorilo, če ne bi zato obstajali zelo jasni finančni izračuni in koristi tako za zavarovalnice kot tudi za pokojninske sklade. Cerkev ob tem poudarja, da ima vsak človek pravico do naravne smrti in da je potrebno narediti vse, da človeku, ki umira posredujemo vodo, hrano in sredstva za lajšanje bolečine kot tudi ustrezno terapijo glede na pričakovan izid. Nikoli pa ni dovoljeno odvzeti človeku življenje. Pogostokrat se v družbi govori, da je evtanazija t.i. dostojanstvena smrt. Naravna smrt pa naj bi bila brez dostojanstva. To so besede s katerimi želijo zagovorniki prikriti pravi pomen in smisel evtanazije.“
O teh in drugih vprašanjih si lahko podrobneje preberete v reviji 25 vprašanj o bioetiki, ki jo je izdala Založba Emanuel. V njej boste našli marsikateri uporaben odgovor.
