Prihodnost kmetijskega gospodarstva

Komentarji | 18.10.2010, 15:30 Petra Stopar

Kmetje in kmetijstvo kot panoga so verjetno vse prevečkrat odrinjeni iz gospodarskega dogajanja, vendar je tudi kmetijstvo nujno treba obravnavati kot del gospodarstva.

Evropa ima sicer sodoben, konkurenčen kmetijski sektor, ki zavzema vodilni položaj na svetovnih trgih kot eden večjih izvoznikov in največji uvoznik hrane na svetu, predvsem iz držav v razvoju. Zanimiv je tudi podatek, da v kmetijstvu dela več kot 10 milijonov Evropejcev. Čeprav se število zaposlenih in število kmetij zmanjšujeta, ostaja kmetijstvo še naprej življenjsko pomembna dejavnost. Skupna kmetijska politika, ki je bila vzpostavljena pred 50-imi leti, je bila zastavljena v Rimski pogodbi. Sicer pa Evropska unija spodbuja proizvodnjo kakovostnih in mednarodno konkurenčnih živil s finančno podporo inovacijam v kmetijstvu in predelavi hrane ter uporabi prostovoljnih oznak kakovosti.

Reforma skupne kmetijske politike je povzdignila pomen razvoja podeželja. Namen politike razvoja podeželja je namreč pomagati podeželskim območjem, ki predstavljajo 90 odstotkov ozemlja Evropske unije, pri spopadanju z ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi izzivi. Sicer pa politika razvoja podeželja zajema naslednja štiri področja: večja konkurenčnost kmetijstva in gozdarstva; večja skrb za okolje in podeželje; večja kakovost življenja in diverzifikacija podeželskega gospodarstva; ter razvoj podeželja z lokalnim pristopom od spodaj navzgor, kar pomeni skozi partnerstva in mreže izmenjav izkušenj. Obdobje uresničevanja politike razvoja podeželja tako ponuja priložnosti za usmeritev sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja na gospodarsko rast, delovna mesta in trajnostni razvoj.

Slovenija ima sorazmerno omejene naravne vire na področju kmetijstva, razmere za kmetovanje pa so razmeroma neugodne. Kmetijstvo dosega dobra 2 odstotka bruto domačega proizvoda v nacionalnem gospodarstvu, v zadnjem času pa je precej v upadanju, na kar dodatno vpliva tudi trenutna gospodarska kriza. Razumljivo tudi je, da kmetovanje na območjih z neugodnimi razmerami za kmetovanje, ki zasedajo dobri dve tretjini države, ob povišanih stroških ne dosega visoke produktivnosti. V Sloveniji se s kmetijsko dejavnostjo ukvarja okoli 80 tisoč kmetijskih gospodarstev. Za nadaljnji razvoj kmetijstva v prihodnje pa se je Slovenija odločila, da bo razvijala kmetijstvo, ki bo slonelo na treh uravnoteženih stebrih. Ekonomska usmerjenost naj bi se uresničevala preko ekonomske učinkovitosti in konkurenčnosti, socialna preko socialne odgovornosti in okoljska preko okolju prijazno in vzdržno kmetijstvo.

Ne smemo pa pozabiti na zadružništvo, ki je eden ključnih principov v kmetijstvu. Zanimivo je, da se zadružništvo pojavlja v nekaterih državah tudi v naslovu ministrstev. Strategija razvoja kmetijstva opredeljuje kmetijske zadruge kot nosilce dinamičnega razvoja, v praksi pa je pri večini od njih primarni cilj le ustvarjanje dobička ali pa vsaj preživetja, ne pa zagotavljanje ugodnosti za člane. Naloga Ministrstva za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano bi morala na tem področju biti predvsem iskanje načinov, kako stimulirati zadruge za spremembe, kot so recimo povezovanje na področjih, kjer se lahko dosežejo sinergijski učinki, povečanje konkurenčnosti z uvajanjem sodobnejših metod poslovanja, postopno vključevanje zadrug v razvojne aktivnosti in programe kot ključnih elementov razvoja podeželja. Tu pa je še naloga Zadružne zveze Slovenije, za katero poznavalci menijo, da bi morala negovati in razvijati osnovna načela zadružništva. Pomagati bi morala zadrugam, da bi se primerno organizirale, začele uporabljati sorodne metode dela in s povezovanjem bi dosegale tudi sinergijske učinke in sicer z namenom čim boljšega servisiranja svojih članov.

Po nekaterih podatkih je Slovenija po letu 2002 vstopila v sorazmerno ugodno razvojno obdobje stabilnih razmer, rastočih subvencij in prednosti vstopa v Evropsko unijo. Slednje so izvirale tudi iz možnosti prodaje izdelkov čez mejo. Sledila je prehranska kriza, ki je kmetom prinesla višje cene, gospodarska in finančna kriza pa jim je občutno znižala dohodke. Kriza pa je seveda dejansko prisotna, poznavalci pa zatrjujejo, da se kmetijstvo sooča tudi z izrazito krizo vodenja in organiziranja.

Kakorkoli že, kmetijstvo je gospodarska dejavnost, za katero pa veljajo enake zakonitosti kot za druge gospodarske panoge. To pomeni, da morajo biti ustrezno organizirane vse poslovne vloge: oskrba, proizvodnja in prodaja. Kmetijsko gospodarstvo lahko v večini primerov pokrije samo temeljno proizvodno vlogo, za vse druge vloge nima ne zadostnega znanja in ne virov. Tu pa je prostor za pojav dobro organiziranih in kadrovsko usposobljenih zadrug, ki morajo zagotoviti podporo pri prej omenjenih vlogah kmetijstva. Kmetijstvo pa je pravzaprav nekakšen družbeni sistem, ki se preko hrane in okolja dotika vsakogar, a ga po mnenju strokovnjakov v preveliki meri uravnavajo izraziti interesno-politični pritiski.