Papežev zgodovinski obisk v Londonu
Cerkev po svetu | 18.09.2010, 10:37
Drugi dan svojega obiska v Združenem kraljestvu je šel papež Benedikt XVI. v westminstrsko dvorano na srečanje s predstavniki britanske družbe, z diplomati, politiki, akademiki in poslovneži.
Vsaka stvar se zgodi enkrat prvič … in tudi vsakemu človeku. Celo papežu. In za Benedikta XVI. je bil petek, 17. septembra, njegov dan 'prvič'. Dan je bil močno pozidana stavba, ko je bil zjutraj njegov 'prvič' prva maša v nunciaturi. Njegov drugi 'prvič' (če mi oprostite ta izraz) je nastopil, ko je obiskal kolidž univerze St.Mary's, kjer je proslavljal katoliško vzgojo. Tam je prvič naravnost in nedvoumno povabil mlade in otroke, naj postanejo bodoči svetniki 21. stoletja: "Upam, da je med vami, ki me danes poslušate, nekaj bodočih svetnikov 21. stoletja."
Največji 'prvič' pa so sledili popoldne, ko je Benedikt XVI. postal prav prvi papež, ki je vstopil v lambethsko palačo, uradno in zgodovinsko rezidenco canterburyjskega nadškofa v Londonu. Prav tam je govoril o 'prijateljstvu' in 'napredovanju' odnosov med katoličani in anglikanci: "Želim se vam pridružiti pri zahvaljevanju za globoko prijateljstvo, ki je vzniknilo med nami, in za pomemben napredek na toliko področjih dialoga v teh 24 letih, ki so minila od tedaj, ko je začela delovati mednarodna anglikansko-rimskokatoliška komisija. Izročimo sadove tega dela Gospodarju žetve v zaupanju, da bo blagoslavljal naše prijateljstvo z nadaljnjo pomenljivo rastjo."
En 'prvič' si zasluži drugega – in prav to se je zgodilo takoj zatem, ko je papež prečkal Temzo in vstopil v posvečene dvorane Westminstra, sedeža britanskega parlamenta in svetovno znane razglednice. Tukaj je podal zgodovinski govor sijajnemu zboru, v katerem so bili bleščeči polizobraženci britanskih 'kdo je kdo': od nekdanjih premierjev Margaret Thatcher in Tonyja Blaira do najboljših britanskih ekonomistov, akademikov, diplomatov in drugih. Potem, ko se je za trenutek ustavil prav na kraju, na katerem je bil leta 1535 obsojen na smrt nekdanji angleški vrhovni sodnik Sir Thomas More, ker se je odločil, da bo raje sledil svoji katoliški veri kakor kralju, je papež podal široko predavanje, med katerim je odločno opozoril na 'Morov precep' in na primerno mesto verskega prepričanja v politiki: "Precep, v katerem se je znašel More v tistih težkih časih, trajno vprašanje razmerja med tem, kaj gre cesarju in kaj Bogu, mi ponuja priložnost, da z vami na kratko razmislim o primernem mestu verskega prepričanja v politiki."
Vendar dan 'prvič' še ni minil. Vrhunec je dosegel z večernim molitvenim bogoslužjem v westminstrski opatiji, močno pomenljivim dogodkom, saj je zaznamoval prvič, da je kakšen papež vstopil v to najpomembnejšo anglikansko cerkev in razpoznavno znamenje: prav tam je bila od leta 1066 okronana večina britanskih monarhov, med njimi Henrik VIII., kralj, ki je na prvem mestu odgovoren za zatiranje katolištva v Britaniji …
