Posmrtni ostanki škofa Gnidovca odslej v cerkvi na Taboru
Cerkev na Slovenskem | 30.09.2010, 10:30
V cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani je bila v sredo zvečer slovesna maša po izkopu posmrtnih ostankov Božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca. Njegove posmrtne ostanke so položili v grobnico v cerkvi. Slovesno somaševanje je vodil ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres.
„Njegovi posmrtni ostanki so prišli v to cerkev v kateri je leta 1924 prejel škofovsko posvečenje. S tem dejanjem je prišel bližje nam, da bi mi bili bližje njemu, da bi nas njegov zgled svetništva spodbujal k takemu požrtvovalnemu in nesebičnemu življenju, kakršnega je izpričal v svojem pastirskem poslanstvu,“ je povedal nadškof Stres.
Božja ljubezen do nas je vedno zgled vsake odgovornosti, ki jo imamo v življenju, je poudaril nadškof Stres in dodal, da je ravno skopski škof, častitljivi božji služabnik Janez Frančišek Gnidovec to isto odgovornost izpričal za svoje božje ljudstvo, ki mu je bilo zaupano s tem, ko je bil poslan za prizrensko skopskega škofa. „Lahko rečemo, da je izgorel ravno v tej gorečnosti, v tej skrbi za svoje božje ljudstvo, ki mu je bilo zaupano. Naj omenim pet takih značilnosti njegovega delovanja, v katerih se ta njegova požrtvovalna skrb za božje ljudstvo še posebej kaže in izraža. Najprej je to svojo odgovornost, pastirsko odgovornost izkazal z molitvijo, ko je tako pogosto in pravzaprav vedno molil za božjo Cerkev, krajevno Cerkev, ko je v molitvi priporočal vse potrebe svoje škofije božji dobroti in božji previdnosti. In nikoli ni mislil, da je čas, in to veliko časa, ki ga je posvetil pogovoru z Bogom in čaščenju Boga izgubljen čas za njegovo delo, ampak se je zavedal, da je ravno to tisti najbolj blagoslovljeni čas njegovega pastirovanja. Poleg tega, da je veliko molil, je drugič bil znan po tem, da se je sam sebi odpovedoval, da je zatajeval svoje potrebe in da je gojil zelo izrazito askezo. Čeprav je potreboval telesne moči za svoje velike pastirske napore, pa je hkrati s tem, da je gojil askezo, da se je odpovedoval samemu sebi, klical s tem trpljenjem, ki si ga je še dodatno na ta način dodajal božji blagoslov. Kakor, da bi vedel za tiste besede slovenskega pesnika:“Veliko moraš pretrpeti, da to spoznanje pridobiš, če hočeš ljubiti, živeti, je treba poljubiti križ.““
Po besedah nadškofa Stresa je bila škofije božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca izredno težavna in velika, saj je obsegala vso današnjo Makedonijo in Kosovo. „To je bil čas po prvi svetovni vojni, ko je bilo treba škofijo postaviti na noge. To je bil križ, to so bile zahteve, to so bili napori ampak on je k temu še dodajal svojo lastno odpoved, ki jo je prostovoljno jemal nase. Ne samo tisti križ, ki mu ga je prinesla njegova služba ampak tudi njegovo lastno odpovedovanje kot dokaz, da eno in drugo odpoved jemlje z ljubečim in svobodnim ter prostovoljnim srcem,“ je poudaril nadškof in kot tretjo značilnost škofa Gnidovca omenil njegove misijonske napore. „Živel je v pokrajini, ki ni imela lepih cest in je moral veliko poti opraviti peš“, je dejal nadškof Stres in pri tem omenil Gnidovčevo gorečnost do Božjega ljudstva, ki mu je kljub težavam in pomanjkanju denarja „velikopotezno gradil Božje hiše“, kar je četrta Gnidovčeva lastnost.
Posebej pa je nadškof naglasil peto Gnidovčevo skrb: duhovne poklice. „Privabljal je in prosil, da bi mu iz drugih pokrajin takratne Kraljevine Jugoslavije poslali duhovnike. Sam je prebujal duhovne poklice v deželi, kjer duhovnost še ni imelo prave tradicije. Pri tem prizadevanju je doživljal tudi bridka razočaranja, ampak nobeno razočaranje, noben neuspeh ga ni ustavil pri tem pomembnem delu, ker se je zavedal, da 'po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol'.“
Škofijski postopek za beatifikacijo škofa Gnidovca se je začel leta 1977 in sklenil leta 1984. Papež Benedikt XVI. pa je 27. marca letos odobril objavo o njegovih herojskih krepostih. Vicepostulator njegovega postopka za beatifikacijo, Janez Cerar, je ob tem za naš radio povedal, da izkop posmrtnih ostankov sodi v čas omenjene papeževe objave o junaški stopnji krepostnega življenja in sklepom priznanja čudeža, kar še manjka v Gnidovčevem postopku.
