Papež obiskal Torino
Cerkev po svetu | 03.05.2010, 13:06
Papež Benedikt XVI. se je včeraj mudil v Torinu, kjer je počastil Jezusov mrtvaški prt. Dopoldne je daroval sveto mašo na Trgu sv. Karla, ki se je je udeležilo več kot 50 tisoč vernikov.
Povabil jih je, naj tudi danes živijo Jezusovo ljubezen, ki je odgovor na številna družbena in osebna vprašanja sodobnega človeka. Popoldne se je najprej srečal z mladimi, zatem je odšel v torinsko stolnico, ter se pred odhodom v Vatikan srečal še z bolniki v hiši Božje previdnosti.
"Živite za nekaj velikega!"
"Danes je težko govoriti o presežnih stvareh", je dejal papež mladim, "saj nam vse okrog nas govori, da ni nič dokončno". Zato tudi mladi težko sprejemajo odločitve za vse življenje. Vendar pa po njegovih besedah prava svoboda ni v majhnih in minljivih radostih. "Bog je v naša srca položil seme življenja, ki naj bi uresničilo nekaj lepega in velikega«, je dejal sveti oče. Zatem pa je mlade povabil takole: "Imejte pogum za dokončne odločitve in jih živite v zvestobi. Mogoče vas Gospod kliče v zakon, v duhovništvo ali posvečeno življenje, vse to je poseben dar za vas. Odgovorite mu velikodušno!" Zatem jim je spregovoril še o pravi ljubezni, ki je v Bogu in jih povabil, naj se vedno odločajo za tisto, kar je bistveno.
Po srečanju z mladimi se je sveti oče odpravil v torinsko stolnico, kjer se je zadržal v molitvi pred torinskim prtom. Sodobni čas je primerjal z veliko soboto. Temine tega dne vabijo predvsem nas kristjane, da s svojim življenjem pričujemo za Kristusovo vstajenje, njegovo zmago nad smrtjo, je dejal papež. Pri tem je zagotovil, da tudi v trenutku največje osamljenosti kristjani lahko začutimo roko, ki nas dvigne nad temo. Sila, ki premaga vsako temino, pa je po njegovih besedah ljubezen.
Trpljenje za odrešenje sveta
Pred odhodom v Vatikan je papež obiskal še bolnike v bolnišnici Božje previdnosti, ki jo je ustanovil sv. Cottolengo. Takole jim je dejal: "Delo, ki ga vi vršite, je zelo pomembno: ko vaše trpljenje združujete z umrlim in Vstalim Kristusom, sodelujete pri skrivnosti njegovega trpljenja za odrešenje sveta." Zatrdil jim je, da niso izločeni iz sveta, ampak so zaradi darovanega trpljenja še kako dragoceni. "Ko darujemo bolečino Bogu, lahko sodelujemo pri zmagi dobrega nad zlim", je še dejal sveti oče bolnikom.
Premišljevanje papeža Benedikta XVI. potem, ko je počastil sveti mrtvaški prt v Torinski stolnici, v nedeljo, 2. maja 2010. Tekst je pripravil in prevedel profesor Anton Štrukelj.
Dragi prijatelji,
srčno sem pričakoval ta trenutek. Pred svetim mrtvaškim prtom sem bil že ob neki drugi priložnosti. A tokrat doživljam to romanje in ta postanek s posebno globino in močjo: morda zato, ker me minevanje let dela še bolj občutljivega za sporočilo te izredne ikone; morda, in dejal bi predvsem zato, ker sem tu kot Petrov naslednik in nosim v svojem srcu vso Cerkev, še več, vse človeštvo. Bogu se zahvaljujem za dar tega romanja in tudi za možnost, da z vami delim kratko premišljevanje, ki mi ga navdihuje podnaslov tega slovesnega prikaza: "Skrivnost velike sobote". Reči smemo, da je sveti mrtvaški prt ikona te skrivnosti, ikona velike sobote. Prt je v resnici pogrebno platno, ki je ovilo truplo križanega moža ter v celoti ustreza temu, kar štirje evangeliji povedo o Jezusu, ki je bil križan okoli poldne in izdihnil okoli treh popoldne.
Ko je prišel večer, ker je bil veliki petek, to je predvečer slovesne velikonočne sobote, je Jožef iz Arimateje, bogat in ugleden član velikega zbora, pogumno prosil Pilata, da bi smel pokopati Jezusa v svojem novem grobu, ki si ga je dal izkopati v skali blizu Golgote. Ko je dobil dovoljenje, je kupil platno, snel Jezusovo telo s križa in ga povil s tem platnom ter položil v grob (prim. Mr 15,42-46). Tako poroča evangelij svetega Marka, z njim pa se ujemajo drugi evangelisti. Od tedaj je Jezus ostal v grobu do svita dneva po soboti. Turinski prt nam podarja podobo, kako je bilo njegovo telo zleknjeno v grobu tisti čas, ki je bil časovno gledan kratek (nekako dan in pol), a je bil neizmeren, neskončen v svoji vrednosti in svojem pomenu.
Velika sobota je dan, ko je Bog skrit, kakor beremo v starodavni homiliji: "Kaj to pomeni? Danes vlada velik molk na zemlji, velik molk in hkrati osamelost. Velik molk, ker počiva Kralj. Bog-človek je umrl, spustil se je dol in stresel kraljestvo podzemlja" (Homilija na veliko soboto, PG 43,439). V apostolski veroizpovedi, Credo, izpovedujemo, da je bil Jezus Kristus "križan pod Poncijem Pilatom, umrl in bil pokopan, šel v pekel, in tretji dan vstal od mrtvih".
Dragi bratje in sestre, v našem času, zlasti po preteklem stoletju, je človeštvo postalo posebej občutljivo za skrivnost velike sobote. Skritost Boga je del duhovnosti sodobnega človeka, in sicer bivanjsko, skoraj nezavedno, kot praznota v srcu, ki se je vedno bolj razširjala. Ob koncu devetnajstega stoletja je Nietzsche zapisal: "Bog je mrtev! In mi smo ga usmrtili!". Glejte, to znamenito besedo je krščansko izročilo skoraj dobesedno sprejelo, in jo pogosto ponavljamo v molitvi križevega pota, ne da bi se morda v polnosti zavedali tega, kar izgovarjamo. Po dveh svetovnih vojnah, taboriščih in gulagih, Hirošimi in Nagasakiju, je naša doba v naraščajoči meri postajala velika sobota: zatemnitev tega dne nagovarja vse tiste, ki se sprašujejo o življenju, prav posebej nagovarja nas verujoče. Ta zamračitev se tiče tudi nas.
In vendar ima smrt Božjega Sina, Jezusa iz Nazareta nasproten vidik, popolnoma pozitiven vidik, je vir tolažbe in upanja. To mi daje misliti na dejstvo, da je sveti mrtvaški prt kakor "fotografski" dokument, ki ima "pozitiv" in "negativ". In v resnici je natanko tako: najbolj temna skrivnost vere je hkrati najbolj sijoče znamenje upanja, ki nima meja. Velika sobota je "nikogaršnja dežela" med smrtjo in vstajenjem. A v to "nikogaršnjo deželo" je vstopil Eden, Edini in Edinstveni, ki jo je prehodil z znamenji svojega trpljenja za človeka: "Passio Christi. Passio hominis" (Kristusovo trpljenje. Človekovo trpljenje). Sveti mrtvaški prt nam govori natanko o tem dejstvu, izpričuje natančno ta edinstveni in neponovljivi premor v zgodovini človeštva in vesoljstva, v katerem je Bog, v Jezusu Kristusu, delil z nami ne samo naše umiranje, ampak tudi naše ostajanje v smrti. Najgloblja solidarnost. V tem "nadčasovnem času" je Jezus Kristus "stopil v pekel": Kaj pomeni ta izraz? Pomeni, da je Bog, ki je postal človek, prispel tako daleč, da je vstopil v človekovo najhujšo in popolno osamljenost, kjer ne prodre noben žarek ljubezni, kjer vlada popolna zapuščenost brez vsake besede tolažbe: "pekel". Jezus Kristus, ostajajoč v smrti, je prekoračil vrata te poslednje samote, da bi tudi nas vodil do tega, da skupaj z njim presežemo ta vrata.
Vsi smo kdaj doživeli strašen občutek zapuščenosti, in prav to je tisto, zaradi česar se najbolj bojimo smrti. Kot otroci se bojimo biti sami v temi; samo navzočnost kake osebe, ki nas ljubi, nas more pomiriti. Prav to se je zgodilo na veliko soboto: v kraljestvu smrti je zazvenel glas Boga. Zgodilo se je nepričakovano in nepojmljivo: Ljubezen je prodrla "v pekel": tudi v skrajni temi najhujše človeške osamljenosti moremo slišati glas, ki nas kliče, naj najdemo roko, ki nas prime in popelje ven. Človeško bitje živi zaradi dejstva, da je ljubljeno in more ljubiti. In če je ljubezen prodrla tudi v območje smrti, tedaj je tudi tja prišlo življenje. V uri skrajne osamljenosti ne bomo nikdar sami: "Passio Christi. Passio hominis".
To je skrivnost velike sobote! Prav od tukaj, iz temine smrti Božjega Sina, je vzšla luč novega upanja: luč odrešenja. Zato se mi zdi, da tedaj, ko z očmi vere gledamo to sveto platno, zaznavamo to svetlobo. Zares, sveti mrtvaški prt je bil potopljen v tisto globoko temo, a je hkrati sijoč. Mislim, da ga na tisoč in tisoč oseb prihaja častit - ne da bi šteli tiste, ki ga gledajo na slikah - zato, ker v njem ne vidijo samo temine, ampak tudi svetlobo; ne gledajo toliko poraz življenja in ljubezni, ampak veliko bolj zmago, zmago življenja nad smrtjo, ljubezni nad sovraštvom. Vidijo sicer Jezusovo smrt, a zaslutijo njegovo vstajenje. V naročju smrti zdaj utripa življenje, kolikor v njem prebiva ljubezen. To je moč svetega mrtvaškega prta: z obličja tega "moža bolečin", ki prevzema nase trpljenje človeka vseh časov in vseh krajev, tudi naše bolečine, naše trpljenje, naše težave, naše grehe - "Passio Christi. Passio hominis" - s tega obličja sije slovesna vzvišenost, nepojmljivo veličastvo. To obličje, te roke in te noge, ta srčna stran, vse to telo govori: je beseda sama, ki jo moremo slišati v tihoti. Kako govori sveti mrtvaški prt? Govori s krvjo, in kri je življenje! Sveti mrtvaški prt je ikona napisana s krvjo. Kri prebičanega človeka, kronanega s trnjem, križanega in ranjenega na desni strani. Podoba odtisnjena na svetem mrtvaškem prtu je podoba mrliča, toda kri govori o njegovem življenju. Vsaka sled krvi govori o ljubezni in življenju. Posebno tista velika lisa blizu srčne strani, narejena s krvjo in vodo, ki sta obilno privreli iz velike rane, katero je povzročil sunek rimske sulice; tista kri in voda govorita o življenju. Je kakor izvir, ki žubori v tišini, in ga moremo slišati, ga moremo poslušati v molku in tihoti velike sobote.
Dragi prijatelji, vedno častimo in hvalimo Gospoda za njegovo zvesto in usmiljeno ljubezen. Ko odhajamo s tega svetega kraja, ponesimo v očeh sliko svetega mrtvaškega prta, ponesimo v srcu to besedo ljubezni, in hvalimo Boga z življenjem, polnim vere, upanja in ljubezni. Amen.
