Umrla p. Ivan Likozar in režiser Blaž Miklič
| 16.05.2010, 17:45 Matjaž Merljak
Iz Argentine smo dobili tudi dve žalostni novici. 28. aprila je v 84. letu starosti v Buenos Airesu umrl lazarist p. Ivan Likozar. Pater Ivan je deloval predvsem med krajevnimi verniki v okviru argentinske province očetov lazaristov. Prav na dan romanja v Lujan pa se je podal k Bogu po plačilo režiser Blaž Miklič. Bil je zelo delaven kulturnik, ki je svoje sposobnosti daroval v sklopu vse skupnosti, posebno pa v okviru Našega doma v San Justu.
P. Ivan Likozar se je rodil v Sloveniji 8. januarja 1926 kot najstarejši desetih bratov. Med vojno so ga Nemci mobilizirali in poslali na fronto v Južno Francijo in nato v Italijo. Po vojni je vstopil v noviciat reda lazaristov kot brat. Študiral je v Rimu in nato v Španiji. Leta 1948 je prišel v Argentino. Redovne obljube kot brat je položil leta 1949. Posvetil se je še teološkemu študiju in ga uspešno končal. V duhovnika je bil posvečen 26. junija 1965. Deloval je v osrednji hiši lazaristov v Rimu, v Argentini pa predvsem v župniji Čudodelne svetinje in v romarski baziliki v Lujanu.
Vedno je bil v stiku z rojaki, nam bil naklonjen in pomagal, kjer je le mogel. Ko so v Lujanski baziliki pod njegovim vodstvom obnovili kripto, je tam naši brezjanski Mariji Pomagaj določil vidno in častno mesto. Vedno nasmejan in dobre volje, je g. Ivan vestno opravljal svoj duhovniški in pastirski poklic, in dopolnil 53 let redovniškega življenja in 44 let duhovništva. Kropili so ga v osrednji hiši lazaristov v mestu Buenos Aires, njegovo telo pa počiva v grobnici očetov lazaristov na pokopališču v Lujanu. Naj počiva v miru!
Blaž Miklič se je rodil leta 1957 v Buenos Airesu slovenskim staršem. Že od mladega ga je zanimalo gledališče. Bolj resno je začel nastopati pod režijo Frida Beznika v igri Paul Claudela: Ivana Arška na grmadi. Vse, kar je pridobil pri tem režiserju in igralcu, mu je ostalo v spominu in se je k temu podzavestno vračal pri izvajanjih. Poleg njega, je Blaž občudoval režisersko delovanje Nikolaja Jeločnika, kot velikega kulturnika in gledališčnika. Najbolj pa je pogrešal prijatelja, režiserja in igralca Maksa Borštnika.
Zanimanje za režijo je občutil že ob prvi igri. Čutil je posebno željo, da je naštudiral ne samo vso igro, ampak tudi avtorjevo okolico in dobo, v kateri je živel, predvsem pa vloge značajev. Tečaj, ki ga je v Buenos Airesu izvedel igralec in pesnik Tone Kuntner, je pustil tudi pri Blažu Mikliču svoje sledove, ko je poudarjal čustveni del recitacije. Obiskal je tudi zelo zahtevno dramsko šolo za režiserje priznane argentinske gledališke umetnice, igralke in režiserke v Argentini Alejandre Boero.
Med drugimi odrskimi predstavami je režiral: Ljubezen za bolezen, Veliki oder sveta (Calderón de la Barca), George Dandin ali Kaznovani soprog (Moliere), Slehernik (Hugo von Hoffmansthal), Striček Vanja (Čehov) in Martin Fierro (José Hernández). V njegovi režiji so bile predstavljene marsikatere recitacije, otroške igre, velikonočne akademije in božični prizori ter domobranske predstave v Našem domu San Justo in v Slovenski hiši.
Najmogočnejše doživetje in uspeh je doživel, ko je s skupino igralcev Slovenskega gledališča obiskal Slovenijo z igro Striček Vanja. Igralska skupina je žela pohvale in občudovanja ne samo zaradi odličnega obvladanja jezika, temveč tudi zaradi kvalitete igranja. Zelo uspešne so bile tudi recitacije V znamenju križa v Cankarjevem domu.
Véliki oder sveta, s katerim bo Slovensko gledališče Našega doma v začetku junija gostovalo v Sloveniji, je ena najbolj pomembnih Blaževih režiserskih stvaritev in tudi zadnja. Želel je to svoje delo sam predstaviti v Sloveniji. Igro je zastavil po vzorcu srednjeveških misterijev in se z njo, v duhu in delu, vrača v domovino svojih prednikov, da ji podari svoj najboljši navdih: nenehno iskanje Lepote, Resnice in Dobrote.
Dr. Tine Debeljak: Lujanski romar iz zbirke Mariji (1954), recitira: Blaž Miklič, snemanje in montaža: Marko Vombergar, 2009
