Zamegljeno in negotovo
Naš pogled
Kako rada bi pisala o lepem, dobrem, vsem tistem, kar ustvarja srečo v tem svetu. Ampak se, ko zamišljeno zrem v prazen list papirja, kar vsiljuje tisti neprijeten, že dlje časa prisoten tesnoben občutek, da marsikaj, se popravljam preveč stvari v tej družbi ne stoji na zdravih temeljih.
Svet ne more biti idealen, ker ga oblikujemo ljudje, mi pa delamo napake. To vem in sprejemam. Ne sprejemam pa, da nam postaja vseeno za marsikaj, kar ni več samo napaka in zmota. Čudi me in žalosti, ko prepoznavam v povsem vsakdanjih primerih, kako smo ljudje začeli sprejemati slabo z izgovori, saj ne morem nič, kaj pa lahko jaz mali človek spremenim ali ah, pusti, pozabi, saj bo minilo in podobno. Še bolj žalostno je, ker je vse manj takšnih, ki upajo zagovarjati dobro, pa čeprav za ceno nepriljubljenosti. Želim si, da bi bilo več takšnih, ljudi, pri katerih veš kako in kaj. Ki niso megleni ampak, kot sonce, jasni in odkriti. Škoda, ker takšni niso IN, pa recimo, ker je moč medijev v sodobnem svetu tako velika, niso medijsko izpostavljeni, niso izbrani za osebnosti leta ali ovekovečeni s kakšnim podobnim nazivom. O njih se skoraj nič ne piše, ne govori, se jih ne postavlja v ospredje. Prav nasprotno, to so največkrat ljudje, ki živijo tiho in nevpadljivo. Izgubljeni v povprečju ali slabo vidni v megli.
No, katoličani imamo množico svetlih osebnosti, ki so sledili dobremu, pa čeprav za ceno lastnih življenj. So večni zgled, ki ne bledi ampak sveti vse močneje in so nam velik izziv tudi v tretjem tisočletju. V prejšnjih vrsticah nisem govorila o njih, ampak o ljudeh, ki živijo tu in zdaj. So med nami. Žal redki.
Malodušje in nezanimanje mnogih nas vodita vse globlje v neko zmedeno, nejasno okolje, ko res ne vemo več, kaj je prav in kaj narobe, ko vlada neko sprevrženo pravilo svobode. Delamo mimo pravil, po svoje, tisto, kar želimo, čeprav s tem posežemo v svobodo drugega. Ampak, če nam okolje in družba tega ne omejita in ne preprečita, bomo pač dokončali. Kaj se nam pa more zgoditi, morda si nakopljemo nekaj slabe volje nekaterih in to je vse. Kmalu se huda ura poleže in mi zmagovalno dosežemo svoje.
Je res, kot pravijo nekateri, zgodovina se ponavlja. Ljudje vsake toliko, vzamemo stvari v svoje roke, pomešamo pravila in preobrazimo vrednote, vse dokler nas kaotične razmere ne prisilijo v vnovično vzpostavljanje reda in pravil. Če hočemo iti naprej in ne v vse splošni propad.
Kje so stari nauki, ki so bili del oblikovanja naših osebnosti, nauki, s katerimi je bila prežeta naša vzgoja, kje so jasna pravila, kaj je prav in kaj narobe?
Opisano zaznavanje ne teži samo mene. Vse več jih je, ki se ne znajdejo v vse gostejši megli sodobnega časa. Ne v tej, ki jo ustvarja zadnje dni nekam čudno, preveč mokro majsko vreme, ampak meglo, ki jo ustvarjamo ljudje s svojo negotovostjo in neodločnostjo.
Konkretnih primerov je veliko, ne bom jih omenjala in še sama dodatno zastrupljala ta prostor. Raje spodbujam.
V pričakovanju majskega sonca želim, da bi tudi mi zmogli v medsebojne odnose vnesti več jasnosti in odkritosti. Kot velja, po dežju vedno posije sonce, verjamem, da se bo v prenesenem pomenu nekaj podobnega zgodilo tudi nam. Morda prej, kot mislimo.
Spodbud je na obzorju veliko. Nenazadnje 13. junij, ki je pred nami.
