Jurjevo in pomlad

26. 04. 2010, 10:17

Jurjevo in pomlad v slovenski ljudski pesmi sta bili temi sobotne oddaje Pevci zapojte, godci zagod'te. Poleg jurjevskih kolednic, ki častijo svetnika na konju, govorijo o minljivosti življenja, o zelenju in veselju, ki ga prinaša vzcvetena narava, so se oglasile tudi pesmi, s katerimi človek povezuje pomlad, pa tiste, ki pojejo o paši in lepotah slovenske dežele.

Praznik svetega Jurija, ki ga pri nas praznujemo v krajih severno od Drave 23. aprila, južno od Drave pa 24. aprila, predstavlja po ljudskem koledarju začetek pomladi. Čas, ko se prebuja narava in sonce spet dobiva svojo moč, spremljajo kresovi, skakanje čez ogenj, petje in rajanje, koledniški obhodi, krašenje pastirjev, živine in domov s cvetjem ter prva paša.

O svetem Juriju viri poročajo, da je bil vojščak, doma iz Male Azije. Po legendi naj bi v boju z zmajem rešil sv. Marjeto. O njegovi veljavi in priljubljenosti na Slovenskem priča veliko število cerkva, številna krajevna imena in jurjevske pesmi, ki so se še posebej ohranile v Posavju.

V krajih ob Savi ima vsaka vas, celo vsak zaselek, svojo koledniško pesem in pevce, ki pri vsaki hiši odpojejo celo pesem ali samo kakšno kitico, da se ne bi preveč zavleklo. Vasi in zaselke Preska, Laze, Orle in Kojsko vsako leto v noči s 23. na 24. april obiščejo Fantje s Preske. Pri njih se je koledovanje ohranilo v najbolj izvirni obliki; koledniki nabirajo jajca, sprejemajo tudi denar, popijejo ponujeno vino, se malo pošalijo z domačini, zahvalijo in odidejo dalje.

Nedaleč stran, v Boštanju, pa tamkajšnji pevci, ki so nastali prav iz jurjevskih kolednikov, pri obhodih od hiše do hiše pojejo svojo jurjevsko pesem. (Pevci iz Boštanja na Dolenjskem, so nad tekstom).

Na Slovenskem so praznovali jurjevo največ s koledniškimi obhodi in naj bi bilo znano po vseh pokrajinah. Vsaj do druge svetovne vojne je bilo zelo živo v Beli krajini, po vzhodnem Dolenjskem, Koroškem in Štajerskem. V nekaterih krajih se je ohranilo še po vojni, ponekod celo do današnjih dni. Ali pa je bilo vmes prekinjeno in kasneje na novo obujeno. V Beli krajini zelenega Jurija vodijo, po Koroškem Šentjurja jagajo, po vzhodnem Dolenjskem pa Jurija pojejo. Koledniki so bili sprva odrasli fantje, šele pozneje to vlogo prevzamejo fantiči in šolarji.

V Beli krajini je navada, da se dan pred praznikom mladina odpravi po vasi, prepeva in piska na piščali in rogove ter vodi zelenega Jurija – mladeniča, odetega v brezovo zelenje. Ustavijo se pred vsako hišo in zapojejo jurjevsko pesem, s katero prosijo darov. V zahvalo nad vrata zataknejo zeleno brezovo vejico, ki tam ostane vse leto, da bo hiši prinesla srečo in veselje in da bo polje bogato obrodilo.

V oddaji smo slišali še posnetek jurjevske kolednice v izvedbi moške skupine s piskačem iz leta 1961in koroški jurjevski kolednici iz Loč pri Šentilju ob Dravi. Oglasili so se tudi rogovi in piščali. Na jurjevo se je namreč začela paša in pastirji so s trobljenjem v rogove iz lubja in s pokanjem z biči odganjali zle duhove, da ne bi škodili živini. O pomladi so prepevale pevke Cintare iz Ljubljane, pevke Kulturno-umetniškega društva Janka Živka iz Poljčan, pevka iz Porabja, pevke iz Lipovcev, pevci iz Dramelj, pevci Paridolske korenine z osrčja Kozjanskega in mešana skupina Vaški zvon iz Prečne na Dolenjskem.

Na harmoniko in klarinet sta igrala Viki Novak in Ivan Robič s Paridola, na pojočo žago in oprekelj Tomaža Podobnikar iz Ljubljane, v Prekmurje pa nas je popeljala skupina Mlada beltinska banda.