Godca bom vzela, bom zmeraj vesela

Oddaje | 17.04.2010, 17:55

V našem ljudskem glasbenem izročilu je manj godcev kot pevcev, zato je tudi v instrumentalni glasbi manj ohranjenega, je povedal tokratni gost oddaje prof. Tomaž Rauch.

Naša ljudska glasbila, ki jih danes poznamo, niso tako stara, večjo častitljivost morda kažejo piščali, ker so v veliki večini preprostejše in jih pozna vsak narod. Tako kot pesmi, so potovala glasbila z godci in se z njimi selile tudi godčevske viže. Okolje in življenjski pogoji ter razmere so botrovali krajevno prepoznavnim godčevskim zasedbam, kot so na primer žvegla in trstenke v Halozah, citira in brunkula v Reziji, tamburice pretežno v Beli krajini, pa godčevske bande v Prekmurju. Bas, pihalo in gosli pa so se družili v različnih slovenskih krajih, dokler ni prišel godec na harmoniko. Glasnost in pripravnost tega glasbila je bil dovolj močan vzrok, da je v minulem stoletju med ljudskimi godci najbolj priljubljeno, pa naj gode nanj en sam godec, ali pa se druži s klarinetom in basom.

Vse to, pa še več drugih odgovorov na vprašanja o ljudskih glasbilih Slovenije, najdete v oddaji na temo ljudskega godčevstva, v kateri je Jasna Vidakovič gostila Tomaža Raucha, muzikologa, poznavalca naše in mnogih drugih glasbenih kultur.

Temu so se pridružili glasovi žvegle, trstenk, citire in brunkule, prekmurske bande Kociper-Baranja, tamburašev Prifarskih muzikantov, diatonične harmonike in citer. Morda pa še niste slišali, kako zveni paleolitska piščal, najdena pri nas v Divjih babah. Tudi ta zvok smo poiskali in ga objavili v oddaji s podnaslovom Godca bom vzela, bom zmeraj vesela.