Kolokvij – Študentje invalidi

Oddaje | 13.04.2010, 15:58

V času, ko nam je vse prinešeno na krožniku in so nam mnoge stvari samoumevne, pa je za mnoge že sámo oblačenje, prehranjevanje ali pa pot do fakultete velik podvig, ki zahteva precej časa in energije.

V tokratni študentski oddaji Kolokvij smo gostili Mijo, Teo, Luftija in Miho, člane Društva študentov invalidov Slovenije, ki so spregovorili o študentskem življenju, kot ga vidijo skozi svoje oči. V njem je kar nekaj preprek, a še več veselja in uspehov.

Nekaj utrinkov iz pogovora:

Lufti: „Za nas, gibalno ovirane, je že nekaj stopnic lahko nepremostljiva ovira. Na Ekonomski fakulteti je sicer za nas dokaj dobro poskrbljeno, a nekaj predavanj je tudi v najvišjem nadstropju, kjer pa so stopnice. Šele pred dvema letoma so tam postavili stopniščni vzpenjalnik, do takrat pa v tiste predavalnice enostavno nismo mogli.“

Mija: „Dejstvo je, da si večina gibalno oviranih invalidov ne izbira študija le po željah in sposobnostih, ampak se vpisuje predvsem na tiste fakultete, kjer ni arhitektonskih ovir. Zato mnogi študentje invalidi pristanejo v študijskih programih, ki jim niso najbolj blizu.“

Miha: „Arhitektonski standardi se počasi izboljšujejo. Pri novejših gradnjah so tudi gibalno ovirani v mislih projektantov, težje pa je v starejših zgradbah, kjer bi tovrstni posegi zahtevali precejšnja finančna sredstva. Se pa da ogromno narediti tudi z dobro voljo in minimalnimi stroški. Pa seveda je dobro poznati naše potrebe – marsikje poskrbijo za dostopnost do predavalnic, pozabijo pa na primer na sanitarije. Za slepe in slabovidne pa se je z razvojem novih tehnologij marsikaj spremenilo na bolje, saj je bilo najtežje priti do ustreznih učnih gradiv.“

Tea (predsednica Društva študentov invalidov Slovenije): „V multimedijskem projektu 'Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa si nikoli niste upali vprašati' smo na humoren način predstavili naše lastne zgodbe, ki so se nam zgodile na podlagi naše invalidnosti. V šali pravimo, da gre za 'sit down comedy'. V odnosih z zdravimi je žal še veliko zadreg, čeprav smo, razen naše fizične oviranosti, v čutenju in doživljanju življenja popolnoma enaki. Mnogokrat se nam tudi česa ne da, smo leni ali slabe volje. Res pa je, da znamo na podlagi svojih osebnih zgodb kakšno stvar bolje pretehtati in jo narediti bolj s srcem, kot morda nekdo drug. To, da grem pod tuš ali da pojem kosilo, je zame že velik projekt, zato morda toliko bolj cenim kakšne druge trenutke, saj vem, da ni vse samoumevno.“

Mija: „Z Društvom študentov invalidov sem začela odkrivati nov svet in spoznavati stvari, za katere sem prej mislila, da mi pač niso dostopne. Tako sem začela s plesom pa z dramskim ustvarjanjem, naučila sem se smučati, v vseh teh stvareh pa sem celo zelo uspešna ...“

Lufti: „Na mednarodnem plesnem prvenstvu na Nizozemskem smo osvojili deset medalj: 3 zlate, 5 srebrnih in 2 bronasti ...“

Tea: „V društvu bomo začeli še s hokejem na vozičku, prirejamo veliko seminarjev in delavnic – v kratkem bo tečaj ličenja … Sprejemamo pobude članov in skušamo čim bolj popestriti svoje življenje.“