Umrl kardinal Špidlik

Cerkev po svetu | 17.04.2010, 13:07

V Rimu je svojo zemeljsko pot sklenil kardinal p. Tomáš Špidlík. Rojen je bil na Moravskem leta 1919. Od leta1951 dalje pa do smrti je živel v Rimu. V Centru Aletti je živel od leta 1991 in bil ekipi globok duhovni učitelj.

Za kardinala ga je imenoval papež Janez Pavel II leta 2003. V slovenščino je prevedenih več kot deset njegovih knjig, med njimi Osnove krščanske duhovnosti. Datum maše zadušnice in pogreba bo znanj pozneje.

Papež je telegramu ob smrti kardinala Špidlika zapisal, da je bil vnet služabnik evangelija ter opozoril na njegove teološke zamisli zaznamovane z dialogom med Zahodnimi in Vzhodnimi Kristjani, ki so temeljile na dveh dimenzijah: na svobodi in ljubezni.

Kardinal Tomáš Špidlík

Tomáš Špidlík se je rodil v Boskovicah na Moravskem leta 1919. Leta 1938 je začel obiskovati Filozosko fakulteto v Brnu, vendar so leta 1939 zaradi nacistične okupacije univerze prenehale delovati. Leta 1940 je vstopil v jezuitski noviciat v Benesovu blizu Prage, leta 1942 pa so se morali novinci umakniti nacistom in se preseliti v Velegrad na Moravsko. Študij filozofije in teologije je moral zaradi prisilnega mladinskega dela večkrat prekiniti.

Po končani vojni je študij teologije nadaljeval na Nizozemskem, v Maastrichtu. Leta 1949 je bil tam tudi posvečen v duhovnika.

Po letu tretje probacije v Firencah, je bil leta 1951 poklican v Rim, da bi delal na Radiu Vatikan. V tem poslanstvu je bil p. Špidlík na poseben način povezan s svojo domovino. Njegove nedeljske pridige so bile zaradi velikega zanimanja prevedene in objavljene v številnih evropskih jezikih.

Celih 38 let je bil tudi duhovni spremljevalec (spiritual) v češkem Papeškem kolegiju sv. Janeza Nepomuka Vse te obveznosti pa ga niso odvrnile od raziskovalnega dela, zaradi katerega velja danes Špidlík za enega največjih poznavalcev duhovnosti krščanskega Vzhoda.

Leta 1955 je doktoriral na Papeškem vzhodnem inštitutu. Na številnih univerzah, v Rimu in po svetu, je predaval patristično in vzhodno duhovno teologijo. Temelje za znanstveno preučevanje duhovnosti krščanskega vzhoda je sicer že postavil njegov mentor, p. Hausherr, Špidlík pa je ta študij razvil v življenjsko smer, tako da danes njegovo delo ni poznano zgolj kot zgodovina duhovnosti, temveč kot organska teološka vizija.

Špidlíkovo delo je sad dolgih let prizadevnega raziskovanja in razmišljanja skupaj z veliko občutljivostjo za sodobno kulturo. S to občutljivostjo je Špidlík v zakladih vzhodne teologije odkrival tiste vsebine, ki so lahko danes vir življenja za tiste, ki jih prejemajo, hkrati pa so na ta način tudi te vsebine oživljene. Pri tem svojem delu, ki zaobjema tako raziskovanje in sistematizacijo kot tudi posredovanje širšemu krogu bralcev in poslušalcev, je imel Špidlík velik čut za inkulturacijo. Stare, zakopane stvari, ki bi lahko ostale mrtve, so v njem postale bogastvo utelešenja in spremenjenja kultur v Kristusu v zgodovini odrešenja; postale so teološko sporočilo, ki je vir navdiha in kažipot za ljudi našega časa.

Za svoje delo je Špidlík prejel celo vrsto akademskih in mednarodnih priznanj.

Potem kot je z letom 1989-1990, po 45-ih letih predavanj, postal zaslužni profesor, je še naprej predaval in krog njegovih poslušalcev je bil še naprej zelo širok.

Leta 1989 ga je American Bibliographical Institute of Raleigh (North Carolina) imenoval za “moža leta 1990”, naslednje leto pa ga je isti inštitut izbral za “najbolj občudovano osebnost desetletja”.

Od leta 1991 p. Špidlík živi in dela v Centru Aletti.

26. julija 1992 mu je mesto Uh. Brod, domovina Komenskega (1592-1670), češkega teologa in pedagoga, podelilo naslov častnega občana.

Špidlík je bil večkrat povabljen v Rusijo, npr. ob 600. obletnici smrti Sergeja Radoneškega, in bil ob tej priložnosti sprejet tudi v Kremlinu.

Aprila 1994, ob izidu knjige L’idée russe (Ruska misel) mu je mesto Troyes v Franciji podelilo medaljo častnega občana.

Leta 1993 ga je za častnega člana imenovalo Združenje bizantinskih študij v Peterburgu.

V akademskem letu 1994-1995 je bil Špidlík imenovan za prvega nosilca katedre vzhodne teologije, ki jo je na Papeškem vzhodnem inštitutu ustanovila fundacija Sir Daniel & Countess Bernardine Donohue.

Marca 1995 je p. Špidlík pridigal duhovne vaje za papeža Janeza Pavla II. in njegovo kurijo.

Za študije o krščanskem Vzhodu mu je bil, kot enemu največjih strokovnjakov v svetovnem merilu, podeljen častni doktorat pravoslavne Teološke fakultete Univerze v Cluju (Romunija), Univerze v Olomoucu na Moravskem in Univerze v Pragi.

Oktobra 1998 mu je Vaclav Havel, predsednik Češke republike podelil medaljo Reda Masaryk, eno najvišjih državnih časti.

Oktobra 2003 je bil zaradi svojih zaslug za ekumenizem imenovan za kardinala.

Novembra 2006 mu je častni doktorat podelila tudi Sacred Heart University, ki je ob tej priložnosti ustanovila “Cardinal Špidlík Center for Ecumenical Understanding”, teološki, duhovni in kulturni center za dialog, raziskovanje, vzgojo, objavljanje in umetniško sodelovanje med krščanskimi Cerkvami, ki želi spodbuditi globlje ekumensko razumevanje in delovanje.

V slovenščini so izšle naslednje knjige p. Špidlíka:

Profesor Ulipispirus in druge zgodbe, Pot Duha, Ali poznaš Očeta?, Poznaš Kristusa?, Ali poznaš Duha?, Moliti v srcu, Umetnost očiščevanja srca, Mi v Trojici, Osnove krščanske duhovnosti, Starec Ignacij, Modra sova in njene zgodbe, Božične pridige (več avtorjev), Pričevanje svetih ikon (več avtorjev).