Granda: O spravi ne moremo govoriti
Slovenija
Ob državnem prazniku, 27. aprilu smo za komentar vprašali zgodovinarja dr. Staneta Grando. Na vprašanje okupacije v današnjem času je dejal: „Talci okupacije pač nismo, smo pa talci določene politike slabega gospodarstva.“
„Slovenijo so spomladanske dni leta 1941 okupirali štirje okupatorji, ki so Slovencem obljubljali svoj konec. Najprej se spominjamo tega grozljivega dogodka, potem seveda tudi razpada Jugoslavije, vedno pa se moramo ob tem spomniti tudi to, da so primorski Slovenci doživljali to fašistično okupacijo že po prvi svetovni vojni in koroški Slovenci po letu 1939. Tako se je usoda, ki so jo dotlej poznali primorski in koroški Slovenci, sedaj naenkrat razširila na vse Slovence,“ je v pogovoru za Radio Ognjišče ob državnem prazniku, 27. aprilu dejal zgodovinar dr. Stane Granda.
Na trditev, da vsi Slovenci tega praznika ne jemljejo za svojega, pa je povedal: „Seveda ne. Ob tem bi spomnil na izjavo uglednega slovenskega zgodovinarja, ki je dejal, „da je štirim okupacijam sledila še notranja okupacija komunistov.“ Zato se pri 27. aprilu ne bi smeli obešati na ta datum, saj je tako ali tako napačen, pač pa bi se pri njem morali spomniti predvsem na njegovo vsebino: upor proti okupatorju, ki je dejansko zajel veliko večino Slovencev. Lahko bi rekli, da bi na prste ene roke prešteli tiste, ki so okupacijo kot tako pozdravili.“
Predsednik države je pred praznikom dejal, da je bil upor proti okupatorju pravičen in zmagovit. Na vprašanje, kaj je bilo zgodovinsko gledano tako zmagovitega, pa profesor Granda poudarja: „On tukaj pripoveduje svojo zgodbo, ki je še toliko hujša zaradi tega, ker smo se v teh dneh vendar dokopali do spomenika znanemu primorskemu duhovniku, ki je bil ubit leta 1946. Gre za duhovnika Filipa Terčelja, ki je bil najprej Slovenec, drugič je bil pesnik, velik antifašist, vendar ga to ni obvarovalo pred zločini komunizma. Človek bi rekel, da „vsak berač svojo malho hvali“. Ampak tako kot se pogosto dogaja, gre tudi pri nas še vedno za zlorabljanje polpretekle zgodovine.“
Pred dnevom upora proti okupatorju je Zveza borcev za vrednote NOB pripravila slavnostno sejo, na kateri je govornik Ciril Zlobec opozoril, da danes preveč govorimo o spravi, premalo pa o pomenu in kontekstu NOB. „Gospod Zlobec je pesnik, ki ima seveda prvič pravico do pesniškega jezika, drugič je seveda Primorec, kar je treba vedno upoštevati in tretjič moramo upoštevati, da je on tudi eden zelo vidnih politikov. Mislim, da ob takih dnevih, (kot je 27. april) pride pri njem do izraza njegovo politično prepričanje.“
Glede sprave pa, da o njej danes še ne moremo govoriti. „O spravi absolutno ne moremo govoriti. Kdor misli, da je bila v Rogu, ko je bila spravna maša, dosežena sprava, se zelo moti. Sprava je veliko globlji proces. Nadškof Šuštar je tam zastopal samo Cerkev, ni bil pa človek, ki bi tam lahko sprejemal spravo. Katoliška cerkev na Slovenskem je bila samo ena izmed žrtev, absolutno pa ni bila ona glavna stranka v tej državljanski vojni, ki se očitno za nekatere še danes ni končala.“
