Lepega sožitja se naučimo s prižiganjem luči v sočloveku
Slovenija
V letošnjem letu na Radiu Ognjišče vsak četrti ponedeljek v mesecu pripravimo eno urno oddajo s prof. dr. Jožetom Ramovšem z Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Za nami so že tri oddaje.
Pomembno je, da se vživimo v ljudi
V januarski smo najprej predstavili dejstvo, da svojo generacijo doživljamo drugače kot ostali dve, v februarski smo se pogovarjali o doživljanju, ki je bistveno. Pomembno je, da se znamo v ljudi vživeti, podoživeti njegove izkušnje življenja. V marčevski smo med drugim predstavili tudi tako imenovano zlato pravilo za lepo sožitje in osebni razvoj.
Lepi odnosi nam niso dani
Dr. Ramovš je poudaril, da se je treba sožitja naučiti. Lepi odnosi nam niso dani, zanje se je treba potruditi. Lepo sožitje nudi človeku največ, ga osrečuje v družini, v odnosih s sodelavci, prijatelji in podobno. Če pa sožitje ni lepo, če ni vsaj znosno, pa je za človeka to največja nesreča. Človek bo srečen in bo imel dobre odnose z drugimi, če se bo navadil prižigati lučko, kar pomeni, da vsakič pri sočloveku najprej vidimo lepe lastnosti.
Družba je odločilna
Cilj je visok in naloga težka, vendar so po zadnjih nekajletnih strokovnih raziskavah znanstvenikov, rezultati presenetljivi. Ljudje, ki so bili vključeni v raziskavo so se naučili veščine doživljanja soljudi. Na drugih najprej opazijo pet stvari, ki so jim všečne, na eno slabo. Po več letnem delu je torej cilj dosegljiv. Doseže ga lahko vsak človek in vse skupine ter družine. Za takšno zahtevno stvar pa je nujno vsaj tri letno trdo delo pri zavestnem učenju. Vredno je. Prižiganje luči je veščina, ki spreminja življenje. Ne samo posameznika, vendar lahko celotne družbe. Otrok se prvih deset let v družini lepih odnosov, kjer znajo „luč prižigat“, kjer imajo lepe medsebojne odnose in vlada sožitje, tega z materinim mlekom oprime in ne izgubi. Takšen otrok je dobro opremljen in blagoslov družbe. V nasprotnem je žrtev. Družina nam je dana. Staršev ne izbiramo. Z najstništvom pa otrok začne izbirati družbo in išče sebi podobne. Pomembno je izbrati družbo ljudi, ki so nam vzorniki, katerih življenje nas navdušuje, katerim bi bili radi podobni. Rek: „Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kakšen si“, še kako drži. Če smo v slabi družbi, pa čeprav dobrih namenov, ji s časoma hočemo ali ne, postanemo podobni. To je lahko usodno. Družba je odločilna. Pri najstništvu, ki je gibljivo se to lahko spreminja. Zato pa je toliko pomembnejše, da imajo starši srednje generacije, to so mladi starši dobro družbo. Navedimo primer. Kakovostna oblika družbe so zakonske skupine, s katerimi je pred pol stoletja začela francoska cerkev. Po letu 1945 se je namreč lotila povezovanja mladih parov v zakonske skupine in s tem ustvarila največji blagor za sožitje ljudi, vzgojo in tudi demografijo. Francozi so edini, ki nimajo demografske krize, saj imajo dva otroka na žensko. Toda Francozi so tudi edini, ki so začeli zelo intenzivno povezovati, učiti, osveščati in tudi organizirati francoske mlade zakonce v pripravi na zakon in jih potem spodbujale, da se po trije, štirje pari med seboj povežejo v prijateljsko skupino, se družijo in pogovarjajo o dobrih izkušnjah, težavah ter kako jih rešujejo. S tem se je povečalo veselje do življenje, izboljšalo sožitje. Francija je tudi edina država, kjer so se občutno zmanjšali problemi zaradi alkoholizma. Vemo, da so imeli pred tem stoletja problem s pijančevanje. Po izboljšanju medsebojnih odnosov in lepšem sožitju, pa se je zmanjšala potreba po omami, odvisnosti in s tem tudi po pijančevanju.
Vse je povezano. Če imata starša dobro družbo, bodo tudi otroci avtomatično odraščali ob dobrem zgledu. S tem se brez posebnega truda širi pozitivno. Dober zgled prižiganja luči drug na drugem, s čimer se začnemo tudi lepše vesti, lepše govoriti in s tem živeti v sožitju.
Vabljeni k poslušanju prvih treh oddaj in seveda tudi vseh, ki nas še čakajo v letošnjem letu.
