Postno pismo župnika Stanislava Cikaneka

| 13.03.2010, 08:08 Matjaž Merljak

Pust je poln veselja, vendar se ni treba nikomer bati posta. Ta ni nič manj vesel, le da se vidik spremeni in obrne. Pust gleda na veselje od zunaj, post usmeri pogled v veselje navznoter — k njegovemu izviru. Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš. Te besede nas kristjane liturgično uvedejo v postni čas. Komur je krščanska simbolika tuja, mu te besede ne povedo nič veselega. Nasprotno. V njih najde najprej in predvsem tiste tone, ki ga spominjajo na turobnost in mnogim sodobnikom pretirano resnost. Zakaj bi mislili na smrt, dokler živimo. Posebej če lepo in prijetno živimo. Pustite nas pri miru s tem nenehnim spominjanjem na smrt in minljivost.

To so seveda zelo privlačne in sproščene misli. Žal le na videz, saj se ni treba zelo potruditi, da nam pade sredi vsakdanjega življenja pred oči, da je človek vedno tako izpostavljen izzivu smrti, da se vprašanju o temeljnem pomenu življenja ne more izogniti nihče, kdor le malo uporablja svojo pamet, kaj šele če se vprašanja loti z zahtevnostjo, ki jo postavijo predenj vse druge njegove sposobnosti: hrepenenje po sreči, zahteva po jasnem spoznanju temeljnega cilja življenja, pravi odgovor na vprašanja, kaj je sreča, kako se človek izogne hudobiji in zlu, kako naj najde moč za prenašanje preizkušenj, kako naj razume svojo svobodo in uporabi svojo svobodno voljo in možnost izbire in kam naj usmeri svoje moči.

To vsekakor niso preproste stvari za mladega človeka, ki se usmerja v življenje, da bi od njega kaj imel. Da ne bi kasneje, po nekaj prehitro preminulih letih svojega življenja, izmučen in upehan zagrenjeno premleval svojo življenjsko pot in ugotavljal, da se je velikokrat in prevečkrat povsem napak odločil in nepremišljeno stopil na pota, ki so mu prinesla preizkušnjo in grenkobo. Da je prevečkrat ravnal po slabih zgledih koristolovskih ljudi, ki so ga izrabili za svoj zaslužek, pomagali pa mu k resnični sreči niso nič, čeprav so prav to obljubljali.

Post, ki ga ponuja najprej kristjanom, potem pa vsemu svetu Cerkev, je pot odtrgovanja. Odtegniti se začasno užitku, tudi dovoljenemu, predvsem pa dosledno vsemu po evangeljskem nauku nedovoljenemu, da bi nas ne bremenila nobena navezanost na minljivo, ko nam pred oči stopajo dejstva in stvarnost večnega. To nam je neizpodbitno postavil v naš svet Jezus iz Nazareta, naš in vsega človeštva Odrešenik.

Post je odpoved. Kdor bi mislil, da je najprej potrebna odpoved hrani, se pač zelo moti. Zdržnost pri hrani nam danes ni več religiozni, duhovni motiv, saj je zahteva zdravnikov in bolniških blagajn. Običajno se sreča s pritrgovanjem pri hrani največ ljudi v zvezi s skrbjo za telesno zdravje. Danes rečemo temu dieta. Post, ki je všeč Gospodu, je skrb za zdravje duha, za mir v duši. Vendar prav tu, v svoji duši, človek ni nikoli sam, vedno se znajde pred Nekom, ki je večji kot on sam. Vest je pač 'glas Pravičnega'. Človek se sreča s svojo religiozno naravo. Takega se mora sprejeti. Odkriva, da je naravnan na Boga. Toda, kdo je Bog, ki ga tako blizu, najgloblje v njem kliče?

Danes se širi zelo nevarna razlaga tega vprašanja. Temu pojavu rečemo verski »irenizem«. Bog je eden - pravijo ljudje - zakaj naj bi se torej verstva razlikovala? Če so že različna po svojem zgodovinskem razvoju, smo vendar danes tako pametni, da znamo vse ceniti. Do neke mere je to dobro. Toliko namreč, kolikor moremo v vsakem verskem izkustvu razpoznavati veliko željo ljudi po odgovoru na vprašanje, kdo je Bog, ki me kliče? Obenem pa je tak odgovor preslaboten, da bi nam razodel vso resnico. Ceniti prizadevanja drugih, ne pomeni zanikati edinstvenosti lastne vere, ki je vsa osredotočena na osebo Jezusa Kristusa, Boga in človeka.

Neka budistična menihinja (nuna), ki je več let v Švici študirala »religiozni pojav«, se je oglasila pri profesorju Špidliku v Rimu in ga vprašala, kaj je drugačnega v krščanstvu od drugih verstev. Profesor jo je vprašal, kako molijo budisti, kaj je namen molitve? Njen odgovor: »Združitev z Bogom.« Potem jo je vprašal natančneje: Ali je že kdo dosegel to, tako želeno združitev z Bogom v polnosti? Njen odgovor je bil lep. »To je želja vseh ljudi, vendar tega ni dosegel še nihče.« Tedaj ji je profesor Špidlik odgovoril: »Tu je razlika. Kristjani verujemo, da sta se v osebi Jezusa Kristusa Bog in človek popolnoma združila, da je prepad med njima popolnoma premagan. Da bi ga mogli premagati tudi mi, molimo pri vsaki molitvi: 'po našem Gospodu Jezusu Kristusu'. Z njegovim posredovanjem upamo in želimo doseči ta veliki cilj«.