Proces integracije in tiha asimilacija

20. 03. 2010, 08:08 Matjaž Merljak

Prof. Emidij Susič, docent na tržaški univerzi, je na devetem vseslovenskem srečanju v državnem zboru predstavil prispevek, v katerem je nanizal nekaj misli, ki sta jih s soavtorjem Danilom Sedmakom vključila v knjigo Tiha asimilacija pred 25 leti, kjer sta asimilacijski proces povezala s širšim socializacijskim procesom.

Razmejitev med asimilacijo in integracijo je vsekakor precej zapleten problem, s katerim se ukvarja že vrsta teoretikov. Čeprav vlada še precej nejasnosti med raznimi opredelitvami, definicijami in pojmi, ki so si predvsem podobni: akulturacija, malgamacija, komodacija in tako dalje pa vendar marsikateri preučevalec teh problemov jasno ločuje asimilacijo od integracije. Integracija je do neka mere nasproten proces od asimilacije. Glavne značilnosti integracijskega procesa so namreč ohranjevanje etničnih in narodnostnih razlik med skupinami, ki dajejo torej možnost, da se posamezniki lahko ohranjajo lastno etnično identiteto in vključevanje različnih skupnosti v širšo družbo, v kateri prevladuje podčrtan kulturni pluralizem. Jaz vidim, da z integracijo, podmena je kulturni pluralizem. Pri tem naj še pripomnim, da vzvode, da udejanji politiko kulturnega pluralizma, ima predvsem večina ali dominantna skupnost. Kljub temu teoretskemu razlikovanju, ki ga na splošno lahko sprejmemo, ostajajo odprta še mnogo vprašanj pri opredelitvi asimilacijskega in integracijskega interesa, posebej iz vidika empiričnega preverjanja. Imam se namreč za raziskovalca, ki se zelo ali se je bavil s preverjanjem. Mislim, da se preverjanje, kar se tiče teh procesov, posebno asimilacije, ob upoštevanju demografskih trendov, lahko naredi s pomočjo posrednih pokazateljev, in sicer v daljših presledkih. Desetletna, dvajsetletna, trideset let. Recimo število naročnikov tiskanih medijev, število abonentov v gledališču ali gledalcev in tako dalje. Oba procesa, tako integracija kot asimilacija, sodita v širši družbeni konjuktivni proces in ju je možno razlikovati samo v končni fazi oziroma v končnem rezultatu. Težje bi bilo ločevati socializacijske dejavnike, ki vodijo v asimilacijo in integracijo, ker so isti in se kvečjemu ločujejo samo po odkritih ali prikritih asimilacijskih namenih. Mejo in to bi tudi rad podčrtal, med enim in drugim, to se pravi med integracijo in asimilacijo, postavljajo po našem mnenju manjšine same in ne večine. Ne dominantne skupnostni. Z ozirom na določeno medetnično situacijo in razmerja med njimi in dominantnimi skupinami. Ohranjevanje in istočasno prilagajanje lastnih etničnih meja v dinamiki družbenega spreminjanja, se zdi ena izmed poglavitnih nalog etničnih manjšinskih skupin. Iz vsega tega bi sledilo, da je težko opredeliti tako mejo med integracijo in asimilacijo, ki bi veljala tudi za vse manjšine in za vse situacije in za daljšo dobo. Poleg tega, naj končam s tem, je nujno analizirati tudi splošne družbene pogoje ali trende na primer kulturni pluralizem ali globalizacija in tako dalje, ki so osnova integracijskega procesa. Tudi opredelitev kulturnega pluralizma v različnih konkretnih dimenzijah in faktorjih je precej problematična zadeva.