Huda jama - spomin in opomin

Slovenija | 03.03.2010, 07:24

V teh dneh mineva eno leto od odkritja grobišča Barbara rov v Hudi Jami pri Laškem. Ob tej priložnosti bo danes v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo in Muzeja novejše zgodovine Slovenije v muzeju srečanje, na katerem bodo predstavili dosedanje delo, načrte za naprej ter dileme in nemoči, ki se pojavljajo ob odkritju tega grobišča.

Hkrati bo predstavljen zbornik z mednarodnega simpozija z naslovom Totalitarizmi - vprašanja in izzivi, ki je potekal novembra lani. Na srečanju bodo predstavili poročilo in načrte del v Barbara rovu, pa tudi grobišča 2. svetovne vojne in revolucije.

Cerkev se je žrtev spomnila s spravno sveto mašo

Na peto postno – tiho nedeljo, 29. marca 2009, je bila v nadžupnijski cerkvi sv. Martina v Laškem spravna sveta maša za žrtve pobojev v Hudi jami v Barbarinem rovu. Daroval jo je nadškof Anton Stres, somaševali pa so še novomeški škof Andrej Glavan, murskosoboški škof Marjan Turnšek, koprski škof Metod Pirih in varaždinski škof Josip Mrzljak. K slovesnosti so se zbrali duhovniki in verniki, posebej tisti, ki menijo, da bi med žrtvami lahko bili tudi njihovi sorodniki.

Odkritje novega množičnega grobišča v rudniškem rovu v Hudi jami pri Laškem je razkrilo strahoto revolucionarnega nasilja ob koncu druge svetovne vojne. Državne ustanove imajo svojo dolžnost pri evidentiranju in odkrivanju prikritih grobišč ter popravi krivic, kristjani pa smo poklicani, da pri procesu sprave sodelujemo in za žrtve in njihove morilce molimo.

Nadškof Stres: To je bil grob molka

Nadškof Stres je pri tisti maši dejal, da je grob, v katerega so bili zazidani, ni samo tisti, zaprt z več kot 100-metrskim zidom, ampak je bil to predvsem grob molka. „100-metrska pregrada, ki je zapirala rov, naj bi zagotovila, da bi za vedno ostali zakopani v molk, da bi o njih nihče več ničesar ne zvedel, predvsem pa, da bi ta zločin nikoli ne prišel na dan. In vendar so tudi iz tega groba molka in strahu pred resnico o zločinu, ko se desetletja o tem ni smelo govoriti, pred tedni te žrtve prišle. Vstale so v našo zavest, umestile so se v naš zgodovinski spomin in odslej jih ne bo več mogoče prezreti in tudi ne prezirati.“

Trojna zgroženost

Nadškof je takrat še poudaril, da smo ganjeni in prizadeti, odkar vemo za to, kar je do sedaj skrival v sebi Barbarin rov. „Prizadeti zaradi poteptanega človekovega dostojanstva, ki se je zgodilo med nami. Prizadeta je naša samopodoba, tudi naše samospoštovanje. Vsa Slovenija se je zgrozila ob tem odkritju. Zgroženi smo.

Prvič, zgroženi smo nad strahotnim trpljenjem, telesnim in duševnim, ki so ga morale te žrtve pretrpeti, preden se je ustavilo njihovo srce. Mnogi so gotovo umirali dneve, mogoče celo tedne, še živi med mrtvimi sorodniki, prijatelji, znanci. Naša domišljija je na srečo preslabotna, da bi si lahko predstavljali, kaj vse se je dogajalo, koliko trpljenja, bolečin, žalosti in obupa so morali preboleti in prestati, preden so doživeli izpolnitev Jezusove obljube, ki smo jo slišali: »Kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl!« (Jn 11,26).

Drugič, zgroženi smo nad okrutnostjo in sovraštvom tistih, ki so to zakrivili, ki so si to izmislili, to skrbno načrtovali in premišljeno izpeljali. To je bil sistematično in kolektivno načrtovan zločin. Ni si ga izmislil kakšen brezvesten blazneš. Pri tem so sodelovali številni ljudje in se izživljali na način, ki ni človeški, nad svojimi žrtvami. Žrtve so hoteli oropati človekovega dostojanstva. Toda neprimerno veliko bolj kakor svoje žrtve so oropali človekovega dostojanstva sami sebe. Sodelovati pri takem zločinu pomeni odpovedati se svoji človečnosti. A že stari modrijani so vedeli: »Ni najbolj nesrečen tisti, ki krivico trpi, ampak tisti, ki krivico dela«. Storilci so bili pijani od zmage, imeli so se za velike zmagovalce in na videz so to tudi bili. Toda, na izpitu iz pravičnosti in človečnosti so doživeli najhujši poraz.

Tretjič pa smo zgroženi zaradi strahopetnega in trdoživega molka, ki je desetletja prekrival te in vse druge zločine, o katerih priča na stotine grobišč, kar jih je do sedaj naštetih na skromnem ozemlju naše domovine. Zgroženi smo zaradi neverjetnega prizadevanja, da bi ta zločin za vedno prikrili. Sto metrov zidov, betona in nasutja naj bi jamčilo, da resnica ne bo prišla nikoli na dan. Stometrski zid naj bi zagotavljal, da se bo lahko po deželi bohotila samo ena resnica, ki si plemenitega naziva resnica sploh ne zasluži. Zgroženi smo, da je svoje strupeno seme sovraštva, seme prezira do drugih in nazorsko drugačnih, se pravi seme smrti uspela zasejati v tako številna srca, da smo še danes verjetno najbolj razdvojen narod v Evropi, sprt in razdvojen, z dvema resnicama, ki to ne moreta biti, in z dvema pravicama, ki sta to, če sta dve, pravici lahko še manj. Resnica je ena ali pa je ni, kakor je tudi pravica lahko samo ena, ali pa je ni. Če bi to, kar se je zgodilo, bilo res tako zanemarljivo, nepomembno, razumljivo zaradi okoliščin ali celo splošno evropsko, zakaj potem tako krčevito in zagrizeno, naporno prizadevanje, da bi ga skrili in zamolčali? Zakaj tako neverjetno debel zid? Ali ne daje na to vprašanje najboljši odgovor na nekem drugem mestu v evangeliju Jezus, ko pravi: »Kdor namreč dela hudo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu« (Jn 3,20–21).

Iz te trojne zgroženosti, drage sestre in dragi bratje, smo danes tukaj. Tukaj smo, ker spričo tolikšnega gorja in zla čisto preprosto čutimo, da se moramo obrniti k Bogu, kajti krivica, ki se je zgodila, je res in dobesedno vnebovpijoča. Vse, kar se je dogajalo v zvezi s temi zločini, nas opozarja, kako se pravici na tem svetu slabo godi in kako nas pred obupom nad tem lahko rešuje le vera v Boga, ki edini zagotavlja, da bo na koncu imela zadnjo besedo Božja odrešujoča pravičnost in ljubezen, »saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse« (1 Jn 3,20), kot pravi apostol Janez. Smo tukaj, da ene in druge, žrtve in rablje, izročimo Božjemu usmiljenju, Njemu, ki je v najhujšem trpljenju zaklical, kakor smo slišali v 2. berilu: »Kristus je v dneh svojega življenja na zemlji daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti« (Hebr 5,7). Smo tukaj, da bi nas vse izročili Božji luči in naj razsvetli njih in nas, da bomo videli in znali izreči kaj je res in kaj ni, kaj je za človeka prav in kaj ni. Izročamo sebe in njih Božjemu usmiljenju.

Bogovdanost, zaradi katere je po apostolovih besedah bil Jezus uslišan, je zaupanje v Očetovo pravico in Očetovo ljubezen, To je Jezusa nagnilo k temu, da je na križu molil za svoje sovražnike: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34). Samo s to Božjo ljubeznijo, z obhajanjem te Božje ljubezni – in vsaka sveta maša je obhajanje te Božje ljubezni – lahko zdravimo naše rane, naša bremena, žalost in krivice naše preteklosti, samo z njo lahko očiščujemo naš zgodovinski spomin, samo na njeni osnovi lahko gradimo prihodnost, ki bo vredna tega imena. On in samo On, ki je šel skozi vse trpljenje, ne da bi bila najmanj prizadeta njegova Ljubezen do Očeta in do vseh bratov in sester, samo On je počelo odrešenja, kot smo slišali. Naj bo počelo odrešenja tudi za naše mrtve, naj bo počelo odrešenja in sprave tudi za nas žive.“