Duhovništvo: velika čast in strašna odgovornost!
Cerkev na Slovenskem | 24.03.2010, 18:56
V popoldanskem Misijonskem pogovoru smo gostili novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana. Tudi njegove besede so, kot celotna vsebina 4. dne Radijskega misijona, gradile most med prvim delom Misijona, v katerem smo govorili o Evharistiji in drugim, ki prinaša razmišljanja o duhovništvu.
Škof Glavan je poudaril, da sta oba zakramenta, Evharistija in duhovništvo, tesno povezana. Evharistije ni brez duhovnikov, duhovništvo pa temelji, se izraža in uresničuje predvsem (ne pa samo) v sveti evharistiji. Že besede: „To delajte v moj spomin“ nam govorijo o omenjeni povezanosti. Te Jezusove besede, izbrane tudi za geslo Radijskega misijona, so vezni člen med Evharistijo in duhovništvom. Jezus pravzaprav ni izbral posameznikov, ampak je ustanovil skupnost, Cerkev – to je zgradil na dvanajstih stebrih – apostolih, da bi ta Cerkev bila orodje odrešenja.
Cerkveni dokumenti za službene duhovnike pravijo, da delujejo v Kristusovi osebi. Z latinskim izrazom pravimo „in persona Christi“. Tako duhovnik deluje ne le v Kristusovem imenu, ampak v celotni Kristusovi osebi. Duhovnik pri maši ponovi Jezusove besede v prvi osebi. V tistem hipu se njegov jaz nekako spoji s Kristusovim, oba jaza postaneta eno. Zato je duhovnikova beseda pri zakramentu vedno učinkovita. Uresničuje kar izraža! Kljub temu pa to ne pomeni, da ima vse, kar duhovnik dela, jamstvo, da je brez napak, grehov, revščine. Kot pravi Katekizem katoliške Cerkve: „Edino pri zakramentih je to jamstvo tako močno zagotovljeno, da niti greh nositelja službe ne more preprečiti sadu milosti ...“
Škof Glavan je ob vprašanjih, ki so bila povezano z zahtevnostjo duhovniške službe v današnjem času razmišljal: „Biti duhovnik ni bilo nikoli lahko. Že zaradi stila življenja in izpostavljenosti ni enostavno ...“ Neizmeren dar duhovništva nosijo možje, kot pravi apostol Pavel v Pismu Korinčanom, v „lončenih“ posodah krhke, ranljive in grešne človeške narave.
Ob misli kako hudo skelijo rane v duhovniških vrstah, neodgovorna dejanja, zlorabe, ki Cerkvi jemljejo ugled in verodostojnost, je škof Glavan dejal: „Res je žalostno in strašno neodgovorno, ko se „sol spridi“. Jezus ni zaman svaril in celo grozil z mlinskim kamnom okoli vratu, če kdo pohujša nedolžno bitje in zlorabi njegovo zaupanje. Za te pojave ni izgovora!“
Pogovarjali smo se o lepoti, veličini, težavah in nevarnostih duhovniškega življenja in spoznavali, da nas Cerkev vabi k molitvi za svetost in zvestobo duhovnikov. Škof Glavan od Leta duhovništva pričakuje, da bo prenovilo duhovnike za pristnejše, bolj zavzeto, zvestejše in predvsem veselo služenje!
