Anton Erjavec - pesnik katoliške moderne
Oddaje | Robert Božič
Te dni mineva sto let od rojstva pesnika in duhovnika Antona Erjavca. Bil je sodobnik slovenske moderne. Doživel je podobno usodo kot Murn in Kette, saj je umrl v triindvajsetem letu starosti. Kot pesnik se je najprej zgledoval pri Župančiču, zatem pa si utrl svojo pot v svetu poezije.
Njegov pesniški izraz ni tako izpiljen kot pri glavnih predstavnikih moderne, kljub temu so po njegovih besedilih segali tudi skladatelji. Objavljal je le dobrih šest let in bil v tem času vodilni pesnik Doma in sveta.
Anton Erjavec se je rodil 30. junija leta 1887 na Brodu pod Šmarno goro. Družina se je preživljala z manjšo kmetijo, oče pa je opravljal tudi mizarska dela. Anton je po končani štirirazrednici v Šentvidu nad Ljubljano obiskoval gimnazijo. Prvo leto je končal v Kranju, zatem pa je šolo nadaljeval na II. državni gimnaziji v Ljubljani, kjer je leta 1905 maturiral. Zatem je odšel v bogoslovje. Leta 1909 je končal študij. Ker je imel šele dvaindvajset let, je moral dobiti dovoljenje iz Rima, da bi bil lahko posvečen v duhovnika. Škof Anton Bonaventura Jeglič ga je 31. oktobra 1909 posvetil v mašnika. Na Martinovo nedeljo je daroval novo mašo v domači župniji v Šentvidu, po njej pa odšel za kaplana v Žužemberk. Kmalu po prihodu je zbolel za jetiko. Dušil ga je kašelj in bolečine v prsih so postajale neznosne, zato se je šel zdravit na Veliki Lošinj. Blaga klima bi ga verjetno pozdravila, če bi se tja odpravil že prej. Tako pa je 23. februarja 1910 umrl; pokopali so ga kar tam na Velikem Lošinju. Anton Erjavec je religiozno obarvano liriko in prozo objavljal v Domu in svetu, Angelčku, Vrtcu, Zvončku in drugod. Leta 1944 je pri Mohorjevi družbi izšla knjižica njegovih izbranih del Mladostni plameni, ki jo je uredil njegov mladostni prijatelj Ivo Česnik.
„Ni še bil sam svoj, dasi je bilo takoj na prvi pogled spoznati, da zna in zmore več kot posnemati; vse je še vrelo in kipelo v mladem srcu ...“
Izidor Cankar
