Video: Chad Hedrick - stopiti korak naprej

| 22.02.2010, 12:51

Olimpijske igre se prevešajo v drugo polovico, športniki se borijo za čim boljše uvrstitve, vsem, ki igre spremljamo, pa ostajajo spomini na njihove napore, spomini na zmagoslavja in poraze. Spomnimo se samo naše tekačice Petre Majdič, njenega herojskega podviga in tudi sreče ob prejemu „diamantnega“ bronastega odličja. Pred in med letošnjimi olimpijskimi igrami je veliko pozornosti zbudil tudi ameriški hitrostni drsalec Chad Hedrick, ki je že pred začetkom iger spregovoril o spremembah v svojem življenju. O spremembah, ki jih je prinesla odločitev za zavestno krščansko življenje. Video intervju je prevedla Petra Stopar.

Ko sem treniral za nastop na olimpijskih igrah leta 2006, sem bil ognjevit, zares tekmovalen fant iz Teksasa in sem bolj ali manj hotel prevladati nad svetom. Počutil sem se kot da so vsi proti meni in da moram nekaj dokazati.

Zdaj pa, ko se pripravljam na olimpijske igre 2010 in ko se kot kristjan celotne situacije lotevam na popolnoma drugačen način, bom v Vancouvru užival čas, ki mi je na voljo. Ni veliko ljudi, ki se vsaj enkrat udeležijo olimpijade, toda jaz bom na olimpijadi že drugič in imam drugo priložnost za osvojitev še ene zlate medalje. Medijem ves čas pripovedujem, da se hočem imeti odlično in ustvariti posebne spomine z mojo družino. Če na tekmah dam 100-odstotno vse od sebe in če ne bo dovolj, vem, da ima Bog zame pot. To je pot, ki ji bom sledil.

Zaradi tega mediji mislijo, da sem mehkužen, da sem izgubil tekmovalni duh in da nisem ravno samozavesten. V resnici pa res ne razumejo in upam, da bodo med olimpijskimi igrami spoznali, da je Chad še vedno zelo tekmovalen in da si lahko kristjan in obenem zelo tekmovalna oseba. Toda jaz sem samo človek in stvari so zdaj precej drugačne.

Kdaj si začel drsati?

Drsati sem začel pri dveh letih, oče ima severno od Houstona drsališče in namesto, da so me dali varuški, sem po deset ur na dan drsal, zato je po mojem drsanje postalo del moje človeške narave.

Kdaj pa si začel tekmovati?

Mislim, da sem začel tekmovati pri petih letih in sem potoval po vseh ZDA, to je bilo konvencionalno kotalkanje z dvema kolescema spredaj in dvema kolescema zadaj. In tako sem začel, to je bil zelo dolgo moj hobi. Potoval sem po vsej državi do 13. leta, tekmoval in prvič zmagal na državnem prvenstvu pri 8. letih. To mi je bilo za zabavo in počasi se je razvilo v nekaj bolj resnega.

Približno pred šestimi leti si beton zamenjal za led, ko si postal hitrostni drsalec. Hitro si šel na svetovna prvenstva. Kaj te je pripeljalo do odločitve, da postaneš drsalec?

Pri kotalkanju sem dosegel, kar sem si zadal, in vedno sem si želel osvojiti zlato medaljo na olimpijskih igrah. Moj trener, ki je z mano tudi v Vancouvru, je prejemnik zlate medalje na olimpijadi v Salt Lake Cityju leta 2002 in veliko ljudi z našega mesta je vedelo, da je bil pogosto v cerkvi, toda ko sem ga videl zmagati in ugotovil, da je podoben meni, sem vedel, da je čas, da grem naprej, si postavim nove cilje in jih začnem loviti.

Po tekmovanjih si se v veliko pojavljal v medijih, v tem obdobju tvojega življenja si si ustvaril kar velik ugled. Časopisi so te označili za »Paris Hilton« hitrostnega drsanja. Kaj so s tem mislili?

Pred olimpijskimi igrami leta 2006 sem bil vedno znan kot nekdo, ki trdo dela in igra, bil sem zunaj do poznih ur, počel stvari, ki jih najbrž ne bi smel, toda v nekem trenutku življenja moraš videti mejo. Potem, ko sem se ozrl nazaj in premišljeval o svojem življenju in o tem, kako so me ljudje dojemali, sem se odločil, da stopim korak nazaj in se ozrem na življenja drugih ljudi okrog sebe ter na to, kako se oni trudijo za svoja življenja. Zdaj sem vsako nedeljo v cerkvi in res živim v Bogu. Tako sem vesel, v tem življenju se toliko bolje počutim, čutim, kot da grem v pravo smer. Torej, to je dokaz, da čeprav si v določenem trenutku življenja na napačni poti, je vedno mogoče iti v pravo smer in se najti: biti res zadovoljen s tem, kdo si, tako navznoter kot navzen.

Kdo so ljudje, ki so te navdahnili, da najdeš Jezusa?

No, odrasel sem v družini, v kateri smo se imeli za kristjane. Tako kot toliko ljudi na svetu, ki rečejo, da so kristjani. Toda biti kristjan in govoriti, da si kristjan, je dvoje različnih stvari. To sem končno dognal lani. V naši družini smo se imeli za kristjane, a nismo bili, vsaj v mojih očeh nismo bili najbolj pobožni ljudje na svetu. Moja mama bi vam rekla, da je predstavljala krščansko življenje, toda ko sem začel opazovati druge ljudi okoli sebe ter mojo ženo in njeno družino, ki je odrasla v Cerkvi – so zelo verni ljudje – začel sem opazovati življenje njenega očeta in njenega brata ter njuno vsakodnevno obvladovanje življenja. Videl sem ljubezen, ki jo imajo v družinah. Na primer, če se v naši družini nisi s kom zelo dolgo videl, si mu ob ponovnem snidenju stisnil roko, toda ko sem prišel na obisk k ženini družini, sem bil deležen objema. To me je prav zmedlo, nisem vedel, kaj se dogaja. Najprej sem bil šokiran, toda zdaj, ko čutim vso tisto njihovo ljubezen in ljubezen drugih kristjanov, ki sem jim bil priča, hočem postati kot oni. Hočem, da je moja hči takšna. Takšno življenje hočeva živeti s svojo ženo. To je bilo za nas odpiranje, polno svetlobe, in zdaj smo odprti toliko novim stvarem.

Z ženo Lynsey sta lani dobila deklico?

Tako je, marca, in kmalu bo dopolnila leto dni.

Kako je biti oče?

To, da sem oče, mi je popolnoma spremenilo življenje. Drugim so se življenja obrnila na glavo, toda meni je to res veliko prineslo, saj ko odhajam na olimpijske igre, imam to v mislih in imam še več motivacije, da grem in dobro nastopim. Imam njihovo podporo. Leta 2006 sem se počutil kot sam proti vsemu svetu, nisem imel niti žene niti hčerke. Imel sem družino, to pa je bilo tudi vse. Zdaj pa imam v življenju posebna človeka, ki me podpirata in želita, da naredim najboljše, kar lahko. Tekmovati je velik pritisk, ampak ob koncu dneva sem srečen, da ju imam ob sebi in grem v Vancouver ter z njima ustvarim posebne spomine. Ne samo to, olimpijske igre so zame tudi priložnost, da se pokažem in da ljudje v meni vidijo Boga. Na milijone ljudi po svetu lahko vidi Chada iz leta 2006, ki je bil mračen in je morda mislil, da je ves svet proti njemu, danes pa vidi moškega, ki je odprt številnim novim stvarem, preprosto uživa življenje in ima rad vse v zvezi z življenjem. Videti blagoslov v tem, da lahko grem na olimpijske igre in pokažem ljudem, za kaj sploh gre, je neverjetno.

Nekateri ljudje, ki naju zdaj poslušajo, se Jezusu še niso v polnosti predali. Kaj bi jim povedal?

Veste, življenje brez Jezusa je težko. Moja družina je morala iti skozi težke situacije, žena je v preteklem letu doživela splav, včasih sem kljub hudemu naporu dosegel slabe rezultate, toda zatekli smo se h Kristusu, da najdemo razlog za te stvari. Ko o tem govorim, me preplavijo čustva, toda moje življenje v preteklem letu bi brez Krisusa šlo v precej drugačno smer. Nisem nekdo, ki že od zmeraj hodi za Jezusom. Pravzaprav sem lani, ko sem se vključil v našo cerkveno skupnost, v to vložil ogromno truda. In zdaj čutim, da imam v težkih časih vedno nekoga, na katerega se lahko oprem. Seveda je vsem lahko, kadar je z njihovimi življenji vse v redu in ko ni problemov, medtem ko gre človek v hudih časih res skozi preizkušnjo. In ko se lahko naslonim na Boga in ga prosim tolažbe, je stvar že zaradi Njega malce lažja.

Kako lahko tvoji prijatelji molijo zate v tem mesecu?

Molijo lahko za to, da se bomo imeli z družino v Vancouvru čudovito, da se bomo tega lahko kasneje v življenju spominjali. Molijo lahko, da se bo ves napor, ki sem ga vložil, splačal, toda bolj kot vse lahko molijo, da bodo ljudje, ki ga ne poznajo, videli Boga v meni in naredili nov korak, spremembo ter v svojem življenju storili nekaj posebnega.