Papež: Posvečene osebe so dragocen dar za Cerkev in za svet
Cerkev po svetu
Papež Benedikt XVI. je na praznik Gospodovega darovanja in ob svetovnem dnevu posvečenega življenja vodil slovesne večernice v baziliki svetega Petra. V svojem nagovoru je povzel pomen in vrednost posvečenega življenja in poudaril, da bi bil svet brez redovnic in redovnikov revnejši.
Preko vsakršnega površnega razmišljanja učinkovitosti, je po papeževih besedah posvečeno življenje pomembno prav zato, ker je znamenje nesebičnosti in ljubezni, zlasti v družbi, ki je v nevarnosti, da bi se zadušila v vrtincu kratkotrajnosti in utilitarizma. Posvečeno življenje dejansko pričuje za tisto obilje ljubezni, ki nas priganja, da izgubimo svoje življenje kot odgovor na obilje ljubezni našega Gospoda, ki je prvi izgubil življenje za nas.
Nato se je obrnil na tiste posvečene može in žene, ki čutijo, da jih zmaguje vsakdanje delo, ki ga drugi premalo cenijo, in tiste redovnike in redovnice, ki so stari, bolni ali v težavah. Sveti oče jim je dejal, da so dragocen dar za Cerkev in za svet, ki ju žeja po Bogu in njegovi besedi. Papež je izrazil željo, da bi bilo to leto duhovnikov spodbuda za vse posvečene može in žene, da bi podpirali in spremljali duhovnike pri njihovem delovanju s svojo gorečo molitvijo.
„Posvečene osebe so s svojim obstojem kakor most k Bogu za vse, ki jih srečujejo, spominjanje na Boga, znamenje; temelj je posredovanje Jezusa, ki je postal deležen naše slabotnosti, da bi mi postali deležni njegove Božje narave. Vse naše življenje ni dovolj, da bi mu povrnili, kar je za nas storil Kristus in Bog,“ je dejal papež. Po njegovih besedah so posvečene osebe na poseben način poklicane, da pričujejo o tem Božjem usmiljenju, po katerem človek prejema odrešenje.
Posvečene osebe, je poudaril papež, doživljajo Božje usmiljenje in odpuščanje ne le zase, ampak tudi za svoje brate, ker so poklicani, da v svojem srcu in molitvi nosijo bolečine in pričakovanje ljudi, zlasti tistih, ki so daleč od Boga. Takšno vlogo imajo zlasti zaprte skupnosti, ki jemljejo nase bolečino in trpljenje drugih in darujejo vse z veseljem za rešenje sveta. Slaviti Gospoda in se mu zahvaljevati za dar posvečenega življenja, priporočati vedno večje spoštovanje in zavest o posvečenem življenju med celotnim Božjim ljudstvom ter vabiti tiste, ki so svoje življenje popolnoma posvetili evangeliju, naj razglašajo čudovita dela, ki jim jih je storil Gospod; to je trojni namen svetovnega dneva posvečenega življenja, ki ga je Janez Pavel II. uvedel leta 1997.
Benedikt XVI. je nato spomnil, da ima posvečeno življenje smisel le tedaj, če je Kristus zares srednik med Bogom in nami, sicer bi bilo le neka oblika bega ali povzdigovanja. Ko Kristus ne bi bil pravi Bog in obenem pravi človek, bi po papeževih besedah krščanskemu življenju kot takemu manjkal temelj, posebej pa bi to veljalo za krščansko posvečenje vsakega moža in žene.
