Zamejski Slovenci, begunci in njihova družbena integracija v osrednji Sloveniji

| 17.02.2010, 09:02 Matjaž Merljak

Morda manj znano poglavje slovenske zgodovine, ki govori o Primorskih in Koroško slovenskih beguncih v času med obema svetovnima vojnama in njihovi integraciji v matični Sloveniji, je na devetem vseslovenskem srečanju predstavil dr. Danijel Grafenauer, z Inštituta za narodnostna vprašanja.

Zgodovinska publicistika ocenjuje, da je med obema svetovnima vojnama zapustilo Primorsko oziroma Julijsko krajino več kot 70 tisoč Slovencev in Hrvatov. Val beguncev v Jugoslavijo je nastajal postopoma v časovnih presledkih. Tisoči so bežali, ker so italijanske upravne oblasti odpustile Slovence iz državnih služb, drugi so bežali, zaradi fašističnega terorja, mlajši so prihajali v 30-ih letih 20. stoletja, zaradi aktivnega upora proti fašističnemu nasilju. V Jugoslavijo je dotekal stalni tok beguncev. Mnogi so odhajali tudi v evropske in ostale prekomorske države. Begunci so se v Slovenijo osredotočili predvsem na mesta - Ljubljano, Maribor, Celje, Kranj pa tudi na Prekmurje, Štajersko ter ostalo Jugoslavijo vse do Makedonije. Že leta 1919 so se pojavila prva emigrantska društva, na primer, Ljubljanska Soča in mariborski Jadran, ki sta bili predvsem kulturno-posvetno, dobrodelno in družabno usmerjeni. V prvem obdobju so emigrirali predvsem izobraženci, uradniki, učitelji nato funkcionarji prepovedanih slovenskih političnih gospodarskih in kulturnih društev in ostali. Sledila sta še dva velika vala primorskih beguncev. Prvi konec 20-ih let 20. stoletja in drugi sredi 30-ih let 20. stoletja. Znano je, da slovenskih emigrantom v novem okolju ni bilo lahko, pomagale so jim nekatere narodnoobrambne organizacije kot so Jugoslovanska Matica, Družba svetega Cirila in Metoda in druge. Hitro so se začele organizirati tudi sami. Res je, da so Primorci, zaradi velike narodne zavesti opravljali v Jugoslaviji manj priljubljene policijske in podobne poklice. Do sredine 30-ih let 20. stoletja so večino emigrantov sestavljali predvsem liberalno in jugoslovansko usmerjeni izobraženci. Radikalnejši mladi, ki so v prvem povojnem obdobju predstavljali manjšino, so ustanavljali svoja društva predvsem Ljubljanski tabor in mariborski Nanos. Omeniti je potrebno poizkus ustanovitve krovne organizacije slovenskih emigrantskih društev v Jugoslaviji tako imenovane Oriem oziroma Organizacije jugoslovanskih emigrantov, ki je povezana z levičarsko usmerjenimi mladimi in ustanovitev zveze jugoslovanskih emigrantskih organizacij z Julijske krajine, ki je povezana s starini na čelu z odvetnikom dr. Ivanom, Marijo Čokom. Njen cilje je bil pospeševati in usklajevati skupne interese jugoslovanskih emigrantom v Jugoslaviji, skrbeti za zaščito manjšin v tujini, bdeti nad socialnimi podporami in zaposlovanju emigrantom ter zbirati podatke o njihovem številčnem stanju in ekonomskih ter socialnih razmer. Rešitev primorskega vprašanja je zveza videla v priključitvi ozemlja kraljevini Jugoslaviji. Vrh delovanja emigrantskih organizacij v Jugoslaviji pomeni sredina 30-ih let 20. stoletja. Za tem je moč in vpliv primorskih emigrantskih organizacij padal še posebej po sporazumu Ciano Stojadinovič, ko je jugoslovanska država, da bi ustregla zahtevam Italije postopoma in sistematično tako imenovani iredentistične organizacije razpuščala. Spomniti je potrebno tudi delovanje emigrantskih organizacij, ki so jih ustanovili katoliško usmerjeni Primorci, to so tako imenovane, Sedejeve družine. Po II. svetovni vojni se je po premiku državnih meja znatni del Primorcev vrnil, pojem zamejstva pa se je temu primerno skrčil. Od sedaj delujočih emigrantskih društev velja omeniti kljub Tržaških Slovencev v Ljubljani ustanovljen leta 2003 z namenom povezovanja tržaške in širše zamejske kulture in družbene problematike z osrednjim slovenskim prostorom.

Zgodba beguncev, Koroških Slovencev pred I. svetovno vojno in po njen je neločljivo povezana z zgodovino kluba Koroških Slovencev v Ljubljani. Zgodovinarji in kronisti kluba nam poročajo, da si je moralo pred I. svetovno vojno in po njen še posebej pa po plebiscitu leta 1920 okoli 3 tisoč, nekatere ocene govorijo o več tisoč, Koroških Slovencev poiskati zatočišče in življenjsko eksistenco v matični Sloveniji, nekateri celo v južnejših krajih kraljevine SHS. Eksodus slovenskih duhovnikov, učiteljev, profesorjev, zdravnikov, pravnikov različnih poklicev in uradnikov, torej skoraj vse intelektualne elite označuje historična literatura kot najtežji po plebiscitni udarec za Koroške Slovence. Posebej velja omeniti še številne delavce, zakupnike zemlje, puškarje, obrtnike in trgovce. Koroška deželna vlada je odpustila iz službe tudi vse poštarje, cestarje in železničarje, ki so bili zavedni Slovenci. Osrednje mesto med Koroškimi Slovenci in begunci v jugoslovanski Sloveniji pripada dr. Julijo Felaherju, ki je bil združevalna in organizacijska sila med koroško skupnostjo v matični domovini. Tudi zgodovina slovenskih beguncev iz Koroške pozna več emigracijskih valov. Po anšlusu in po izbruhu II. svetovne vojne se je pričel novi val emigrantov slovenske Koroške in iz drugih delov Avstrije. Koroški Slovenci so po večini doživeli prijazen sprejem v osrednji Sloveniji in so se hitro aktivno vključili v družbeno in kulturno življenje nove domovine. Kmalu so koroški emigranti spoznali potrebo, da se za reševanje svojih eksistenčnih težav za ohranjanje stikov predvsem pa za organiziranje raznovrstne podpore in pomoči svojim rokam v Avstriji povežejo. Zaceli so se zbirati v begunskih združenjih in ob tako imenovanih koroških omizjih, ki so imela tradicijo še iz Koroške. Za predhodnike kluba Koroških Slovencev smemo in moramo šteti društva, ki so nastajala še pred plebiscitom, na primer klub koroških akademikov v Ljubljani in Zagrebu, društvo Gosposvetski zvon, dalje Klub koroških Slovencev oziroma Koroški klub v Mariboru, ki je organizirano deloval vsaj že od leta 1922 in klub koroških Slovencev v Ljubljani oziroma kljub Korošcev že od prve polovice 20-ih let dalje. Prelomnico v organiziranem delovanju Koroških Slovencev pomeni zbor slovenskih koroških emigrantov v Celju, 14. oktobra 1928. Sedež kluba ali osrednji odbor je bil v Ljubljani, ustanovljeni pa so bili že pododbori po drugih krajih v Sloveniji in širše po Jugoslaviji. Formalno ustanovitev kluba so spodbudili različni dejavniki. Svetal vzgled so bili Korošcem tudi primorski rojaki, ki so bili številčnejši in dobro organizirani. Ne glede na zagotovilo kluba, da je njegova tendenca le narodno obrambno delovanje, lahko zatrdimo, da so se vodilni člani kluba na različne načine prizadevali za novo pravično mejo na Koroškem. Od vseh pododborov danes delujeta še kluba koroških Slovencev v Ljubljani in Mariboru, ki se v svojem delovanju dopolnjujeta in tesno sodelujeta. Kluba sodelujeta pri uresničevanju enotnega slovenskega kulturnega prostora s sredstvi in dejanji, ki so jima na razpolago.