Božič v Reziji in Benečiji

02. 01. 2010, 06:42 Matjaž Merljak

V Reziji imajo zanimivo tradicijo praznovanja božičnega večera na svojstven način in sicer na prostem, s približevanjem zvezde repatice. V Benečiji letos zaradi krčenja sredstev za kulturno dejavnost slovenske manjšine v Italiji niso mogli pripraviti tradicionalnih božičnih koncertov.

Na božični večer pripravijo Rezijani nad vasjo Stolbico posebno predstavo na planini Pusti Gozd, na nadmorski višini 1260 metrov. Tu postavijo na vidno mesto velikansko zvezdo repatico, ki Rezijanom naznanja kraj novorojenega upanja in resnice, kot ga ta dolina in svet potrebujeta tudi danes.

Približevanje repatice ponazorijo najprej z odprtjem drobne lučke, potem pa vse večje luči. Medtem to luč spuščajo vse bliže vasi po jekleni vrvi nekdanje tovorne žičnice. Že, ko ljudje lučko zagledajo, začnejo moliti, najprej potiho, potem pa vse glasneje in prepevati domače božične pesmi, dokler svetilka ne obstane nad hlevčkom z živimi jaslicami v zgornjem delu vasi.

Takrat se prične uprizoritev Jezusovega rojstva in prihod sv. treh kraljev, ki mu prinašajo darila. Seveda pa so številne jaslice še ob drugih hišah rezijanskih vasi. Ker obišče v tem času Rezijo veliko že izseljenih domačinov in njih družin, je odprt tudi muzej, s prikazom njih nekdanjega najbolj množičnega poklica – potujoče obrti brusačev. Predstavo ponovijo še 26. decembra in 5. januarja.

Združenje za oživitev Rezije pa podeli Srebrno zvezdo doline Rezije domačinu ali organizaciji, ki je v preteklem letu največ prispeval k uresničevanju božičnega sporočila, ki govori, da je Božja ljubezen med nami in za nas.

Miklavževanje, slovenski in dvojezični božični koncerti so v Benečiji neprekinjena tradicija, ki ima za naše rojake pod Matajurjem in Kolovratom neprecenljiv verski in kulturni pomen. Najprej moramo ugotoviti, da je v ospredju izraz krščanske vere, za nekatere, ki so se od nje oddaljili pa kulturna tradicija. Beneška Slovenija ima tudi veliko bogastvo v svojih starih lokalnih božičnih pesmih in prav teh se veselijo prav vsi domačini.

Kljub temu pa se zavedajo nevarnosti, da se bodo počasi izgubile iz žive rabe, kot se izgubljajo iz že skoraj praznih vasi njihovi, torej naši, ljudje. Prav srečanja ob božičnih pesmih so bila vselej srčno in duhovno bogata. Božič je vedno pomenil vsem povabilo k ljubezni, toplini, ki izžareva v odnose med ljudmi, iz iskrenega veselja do luči obnovljenega upanja, ki ga prinaša Jezusovo rojstvo. Ljudje so kar nekaj časa v letu živeli v močnem pričakovanju in vasi so oživele že v pripravah, pri katerih so pomagali že odseljeni, ki so se vračali domov ob vikendih. Ob božičnem koncertu so pripravili tudi vaški sejem in veselico, kjer je bilo za vsakega kaj dobrega. Skupno petje številnih pevskih zborov jih je povezovalo do večera in nekatere še potem. Ti božični koncerti so se selili iz vasi v vas in so pomenili osamljenim ostarelim vaščanom edino, neprecenljivo dogajanje v celem letu.

Žal, je letos država sredstva za slovensko kulturo močno zmanjšala in tako ne bo niti božičnih koncertov.