Dr. Jurij Fikfak | (foto: ZRC SAZU)
Pust več kot zgolj čas rajanja
Via positiva Nataša Ličen
Pust ni le ostanek preteklosti, temveč živa praksa, ki se nenehno preoblikuje. Ritual pusta je proces pogajanja med tradicijo, skupnostjo in interpretacijo raziskovalca. »Škoromatija« in drugi obhodi kažejo, da se rituali vzdržujejo skozi napetost med avtentičnostjo in inovacijo. Danes so tudi sredstvo samopredstavitve in vnovičnega utrjevanja lokalne identitete.
Tako je v pogovoru o pustu za oddajo Via positiva dejal dr. Jurij Fikfak, etnolog, slovenist, urednik, prevajalec, občasno predavatelj, znanstveni svetnik z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. K pogovoru smo ga povabili tudi na podlagi knjige iz leta 2003, z naslovom O pustu, maskah in maskiranju, katere soavtor je.
Kako razumeti pust kot ritualno prakso, ki presega čas zabave?
Na Slovenskem imamo močno in razširjeno tradicijo pustovanja, ki jo je, posebej v letih 1984 v knjigi Maske slovenskih pokrajin, zbral in dokumentiral - tudi na podlagi velikega števila vprašalnic in pogovorov z lokalnimi informatorji, dr. Niko Kuret, in s katero smo dobili neke vrste evidenco, kako je bil in je pomemben pust, kot eden do dogodkov, ki označuje prehod iz enega v drug čas, iz zime v pomlad.
Vsako naselje potrebuje skupne točke
Z oživljanjem tradicije postane le-ta čez dvajset let sestavni del podobe kraja. Kar je bilo na začetku umetno, postane čez čas nepogrešljivi del krajevnega horizonta. Pustovanje je narobe čas, ko se družbena hierarhija spremeni. Pust ali razpust, v katerem navidezni ali organizirani kaos ni naključen. Dovolj natančno se ve, kaj se bo ob določeni uri zgodilo. Simbolno se prevzemajo vloge, tudi oblast.
Zakaj je pustno dogajanje vedno povezano z obratom sveta na glavo?
Pust razkriva mehanizem družbene in simbolne inverzije, trenutni preobrat sveta, v katerem nižji postanejo višji, moški prevzamejo ženske vloge, oblast se smeši. Ta »narobe svet« ima očiščevalno funkcijo, omogoča ventil napetosti in kolektivno obnovo reda. Gre za trenutek, ko skupnost preseže meje med 'mi' in 'drugi'.
Pustno rajanje je kontrolirana oblika veseljačenja. Je stvar skupnosti in tudi čas internih zgodb. Spodbuja pripovedi, s katerimi se vas hrani, vključi vsa gospodinjstva in dovoljuje tudi morebitne deviacije. Ko pa se vas predstavi navzven, pa gre za popolnoma drugačen pristop, vas takrat pokaže svojo identiteto, v najbolj elegantni in čisti obliki, zato tudi velja, ko smo zunaj, ni alkohola. Imamo torej dva nivoja veselja.
Kje je razlika med karnevalom in pustovanjem?
Karneval ima urbane korenine, je gledališki spektakel, povezan z javnim prostorom in turizmom. Pust pa izhaja iz podeželske ritualne prakse, povezane s plodnostjo in prehodom zime v pomlad. Danes se oba pojma prepletata: karneval prevzema ritualne funkcije, pust pa postaja turistični dogodek. To dvojnost, ambivalenca sodobnega praznovanja. Pust je kot neke vrste družbena pogodba.
Kako pust pomaga pri oblikovanju in ohranjanju identitete skupnosti?
Pustovanje deluje kot orodje samoprepoznavanja. Škoromatija, kurentovanje ali pustni običaji v zamejstvu so načini, kako skupnosti utrjujejo svojo kulturno prisotnost. Ritual povezuje krajevno, etnično in simbolno identiteto ter pogosto postane prizorišče političnega pomena, zlasti tam, kjer se kulturna pripadnost izraža skozi jezik in mejo.
Kako se posameznik uveljavi znotraj kolektivnega rituala?
Pustni ritual ni individualna stvaritev, ampak kolektivni dogodek, kjer posameznik pridobi pomen šele znotraj skupnosti. Maska deluje kot paradoks, posameznik se razosebi, da bi postal del celote. A prav v tem anonimnem stanju pridobi moč samouresničitve: lahko pove, kar drugače ne bi mogel. Pust tako razkriva dvojnost, izgubo in hkrati krepitev osebne vloge.
Kako pust povezuje skupnost in posameznike?
Na notranji ravni združuje akterje, ki sodelujejo v obhodih ali sprevodih, na zunanji pa simbolno vključuje vse obiskane, obisk je priznanje, neobisk pa znak izključenosti. V mestih, kot so Opčine ali Gorica, ima pust tudi vlogo kulturne identifikacije: za kratek čas prostor prevzame slovenska pesem in jezik. Pust je tako mehanizem družbenega lepila, ki vsako leto znova potrjuje povezanost skupnosti.
Kako se skozi pustno dogajanje predstavlja lokalna skupnost?
Vsaka vas ali občina skozi pust gradi svojo podobo in status. Škoromati, kurenti ali laufarji so postali nosilci lokalne blagovne znamke, kulturni simboli, ki povezujejo kraj z državo in svetom. S tem se lokalne skupnosti vpisujejo v nacionalno kulturo, pogosto pa izbirajo, kaj bodo poudarile kot »avtentično« in kaj potisnile v ozadje. Pust ima subverzivno funkcijo, gre za dovoljen trenutek posmeha oblastnim strukturam. Smeh, parodija in preobrat vlog delujejo kot varnostni ventil družbe. V preteklosti je bil pust edini prostor, kjer so ljudje lahko javno komentirali razmere, ta funkcija pa se nadaljuje tudi danes skozi satiro in družbeno angažirane vozove.
Maska omogoča prehod identitetnih meja. Pustne prakse pogosto vključujejo preoblačenje in parodijo zakonskih obredov. To ni zgolj humor, ampak simbolna sprostitev družbenega reda. V sodobnosti pa ti prizori odpirajo vprašanja o spolu, identiteti in enakosti.
Pustne pakse se z urbanizacijo spreminjajo. Kar je bilo nekoč izraz podeželske solidarnosti, se danes seli v urbane festivale. Podeželsko in mestno se ne izključujeta, temveč prepletata: mesto potrebuje folklorni spektakel, vas pa urbano priznanje. Tako nastaja hibridna oblika sodobnosti, v kateri se tradicija in turizem medsebojno dopolnjujeta.
Kako mediji vplivajo na sodobno razumevanje pusta?
V sodobnosti je pust neločljivo povezan z medijsko kulturo. Televizija, časopisi in družbena omrežja pretvarjajo ritual v spektakel, kjer postane pomembna predvsem vidnost. Pustne skupine se učijo koreografij za kamere, spontane oblike pa izgubljajo prostor. Hkrati pa mediji omogočajo preživetje tradicije – s širjenjem njene prepoznavnosti in lokalnega ponosa.
Kaj pomeni 'avtentičnost' v sodobnih pustnih praksah?
Avtentičnost ni prvinskost, temveč rezultat pogajanj med različnimi akterji, raziskovalci, občinami in izvajalci. Ko pustne skupine vstopijo v register nesnovne dediščine, postanejo del institucionalnega diskurza. Ritual se prilagodi pravilom, a s tem pridobi legitimnost in sredstva za ohranjanje. Avtentičnost je zato vedno rekonstruirana – izbrana in postavljena kot del sodobne tradicije.
Kako demografske spremembe vplivajo na prihodnost pustnih praks?
Pust potrebuje kritično maso – vsaj sto ali več ljudi, ki sodelujejo, ustvarjajo in prenašajo izročilo. Na podeželju, kjer prebivalstvo upada, je to vedno težje. V mestih, kot so Opčine, se zmanjšuje število vozov, saj priprava zahteva ogromno časa, dela in skupne energije. Pust tako postaja kazalnik vitalnosti skupnosti: kjer ljudje sodelujejo, praznik živi; kjer jih zmanjka, tradicija postane neizvedljiv projekt.
