Beseda je zakon! | (foto: ARO)
O po(GOVORU) in izražanju spoštovanja
Beseda je zakon! Prof. dr. Hotimir Tivadar
V preteklih oddajah smo izpostavljali pisanje velike začetnice. Velika začetnica je v prvi vrsti simbol začetka pisnega besedila, lahko pa izraža tudi večjo obliko spoštovanja, npr. ko se na koncu pisma podpišemo z Lepo Vas pozdravljam, Vaš študent Hotimir Tivadar. Tukaj pišemo vas in vaš z veliko začetnico kot izraz posebnega spoštovanja do naslovnika.
Tovrstno pisanje velike začetnice še dodatno izpostavi naš poseben odnos do osebe, ki jo posebej spoštujemo. To je lahko predsednica republike, predsednik vlade, dekan, profesor, akademik ali kdorkoli, ki ga zelo spoštujemo in hočemo to izpostaviti.
V slovenščini spoštovanje in vljudnost ter uradnost načeloma izražamo z vikanjem. V starih časih so celo onikali, kar se še danes lahko med starejšimi dogaja v določenih okoljih, narečjih, še posebej so onikali stare starše, starše in tudi gospoda duhovnika. »Gospod duhovnik pravijo ...« »Župnik so prišli.«
Onikanje danes ni več običajno za izražanje uradnosti in spoštovanja. Običajno je vikanje, iz ameriške kulture, ki je postala globalna, pa vse bolj prodira tikanje, celo naslavljanje samo z imenom, npr. You can call me Petra / Lahko mi rečete Petra, kar pri nas pomeni, da se lahko tikava.
Za slovenski prostor pa je v javnih govornih položajih še vedno primernejše vikanje in naslavljanje s priimkom in ne na način, ko voditeljico osrednje televizijske oddaje njeni gostje naslavljajo z »gospa Erika«. Z vikanjem obenem izrazimo spoštovanje, prav tako pa ohranimo tudi distanco do sogovorca.
Ko se z nekom začnemo tikati, načeloma postanemo osebni, prijateljski, torej se imamo radi. Na žalost so pogosti primeri, ko se ljudje tudi v javnosti in službi tikajo, vendar so do sočloveka neprijazni, celo sovražni.
»Pogovor je namenjen sočloveku in ne more biti sovražen.«
Današnji tekmovalni in z ideologijo obremenjeni javni prostor, kjer je izpostavljeno le zmagoslavje in prestižna odličnost, je izrazito nestrpen do drugega, tj. neprvega, ki ga obravnavajo kot po-raženca. V javnosti so prepogosto uporabljene besede iz borbe, vojne, ki vsebujejo nadvladujočo in v bistvu poniževalno noto (npr. prehiteti, prevladati, uničiti, ponižati ipd.). Zaradi sprejemanja tovrstnih opredelitev in žaljenja nasprotnikov v javnem prostoru pogosto prihaja do skrajne oblike nasilja, tako verbalnega kot neverbalnega, v skrajni obliki do fizičnega nasilja.«
(Jezik in slovstvo, 2023, Vpogled v Retorični vidik sodobne slovenščine in javnega nastopanja v današnjem globalnem svetu s stališča sovražnega govora)
Vikanje nam omogoča tudi objektivnejše razpravljanje in boljšo komunikacijo o resnih zadevah. Temu je namenjen tudi knjižni jezik, ki je nacionalno združevalen in nacionalno reprezentativen, namenjen vsem govorcem in piscem jezikovne skupnosti.
V javnih in poljavnih položajih se pojavlja tudi tako imenovano polvikanje, ki pa ni del slovenskega knjižnega jezika. Primer: »Gospa, boste imela črn ali bel kruh? Boste prišel z mano v pisarno k direktorju?«
S stališča strukture slovenskega jezika je to nepravilno. Vendar pa se pojavlja v manj uradnih položajih, s čimer se želi narediti komunikacijo manj formalno, bolj osebno, a vseeno spoštljivo.
Mešanje javnosti in zasebnosti, ki prežema sodobno komunikacijo tako v Sloveniji kot v svetu, na žalost povzroča mnoge konflikte in nesporazume. S tikanjem namreč sočloveka nič bolj nimam rad, če ga res nimam rad. Prav tako z vikanjem nisem nič bolj neoseben, vsekakor pa nisem zaseben. Tukaj moramo ločiti med osebnim in zasebnim.
Osebno moram vsekakor upoštevati tudi v uradnih govornih položajih, kar lahko storim tudi z vikanjem. Izpostavljanje zasebnega pa ne sodi v javno komunikacijo in povzroča nepotrebne zaplete in čustvene odzive. Zasebnega mora biti v javnem nastopu samo za ščepec.
Več pa v avdio arhivu oddaje, ki jo lahko spremlajte tudi v obliki podkasta.
