Pomagali bomo otrokom v Srednjeafriški republiki

Radijski utrip 05. 02. 2026, 06:00 Maja Morela Čuk

Letošnji pustni ples z dobrim namenom in dopoldansko zbiranje darov bosta priskočila na pomoč misijonarkam, ki delujejo v skupnosti sester usmiljenk v Banguiju, glavnem mestu Srednjeafriške republike. Skupnost je bila ustanovljena leta 2019, njihova redovna hiša pa stoji v zelo revni mestni četrti, v župniji Naše Gospe Fatimske.

Revščina, ki ima veliko obrazov

Misijonarka s. Vesna Hiti, ki danes deluje v Burundiju, o prvih izkušnjah v Banguiju piše: »Ko smo prišle v ta revni predmestni okraj, smo se soočile s številnimi težavami, ki jih preživlja narod te dežele. Uboge ljudi tarejo brezposelnost, stanovanjska kriza, podhranjenost otrok, slab zdravstveni sistem in veliko pomanjkanje vzgojnih ustanov. Država in Cerkev si prizadevata odgovoriti na nujne zdravstvene in vzgojne izzive, toda uresničitev projektov se zaradi pomanjkanja sredstev odmika v nedogled.«

Zakaj tolikšna revščina v mestu?

Ob pogledu od daleč se poraja vprašanje, zakaj je mestna četrt, v kateri delujejo sestre, tako zelo revna. Misijonarka pojasnjuje: »Gre za predmestje, v katerega so se preselili ljudje s podeželja. Prišli so zaradi strahu pred nemiri in negotovostjo, v iskrenem upanju na preživetje. Drugi so v mesto prišli zaradi želje po izobrazbi, saj na podeželju nimajo možnosti za šolanje.«

Zaradi teh razlogov danes v glavnem mestu živi kar četrtina prebivalstva Srednjeafriške republike. Država meri 623.000 km² in ima približno šest milijonov prebivalcev, od tega jih milijon in pol živi v Banguiju.

Prenatrpani domovi in boj za preživetje

Ko človek spozna razmere v mestu in predmestju, mu postane jasno, zakaj se v majhni družinski hiši pogosto stiska tudi do pet družin. Velikodušen član širše družine lahko ponudi le skromen kotiček za prenočevanje, za vse ostalo pa morajo obubožani prišleki poskrbeti sami.

Sestra Vesna pripoveduje, da so številne družine na podeželju izgubile popolnoma vse imetje. V mestu skušajo preživeti s priložnostnimi deli, z znanjem svojih rok in z iznajdljivostjo. Med prebivalci je veliko vojnih sirot in bolnikov z AIDS-om.

Otroci brez vrtca in brez varnega zavetja

»V naši mestni četrti je zelo veliko otrok. Delujeta dve državni osnovni šoli, ni pa nobene predšolske vzgojne ustanove. Mali otroci so prepuščeni sami sebi in vzgoji ulice,« opozarja sestra Vesna. Nedaleč stran sicer obstaja zasebna »mala šola«, ki pa sprejema le omejeno število otrok iz premožnejših družin. Za revne otroke tam ni prostora.

Sto otrok v enem razredu

Razmere v državnih šolah so pogosto nevzdržne. Misijonarke poznajo šolo v neposredni bližini svoje skupnosti, kjer se v enem razredu za prostor preriva sto otrok. Zaradi pomanjkanja osnovnih pogojev mnogi otroci opustijo šolanje in končajo na ulici, z vsemi bolečimi posledicami, ki jih to prinaša.

Sanje o mali šoli in vrtcu

»Ves čas se srečujemo z mladoletnimi mamicami, ki so prepuščene same sebi in skrbi za otroka. Naše poslanstvo je odgovarjati na konkretne stiske ljudi. Najbolj pa čutimo nujno potrebo po vzgoji najmlajših,« pravi misijonarka.

Sestre si želijo odpreti vrtec oziroma malo šolo, kjer bi se lahko posvetile malčkom, tistim, ki so hkrati najbolj učljivi in najbolj ranljivi.

Prošnja za pomoč in zahvala dobrotnikom

Že od vsega začetka si skupnost želi narediti nekaj konkretnega za te otroke, a finančna sredstva tega ne omogočajo. »Zelo bomo hvaležne dobrotnikom, ki boste pripravljeni odpreti srca in denarnice, da bi v tem delu revne Afrike skupaj zgradili malo šolo. Za začetek sanjamo o vsaj treh razredih z dodatnimi prostori,« še dodaja sestra Vesna.

Naj Pustna Sobotna iskrica zaneti upanje

Hčere krščanske ljubezni, sestre usmiljenke iz Banguija, se ob tej priložnosti zahvaljujejo vsem, ki bodo sodelovali: »Naj bo Bog vsem velikodušen plačni. Naj tudi On v povračilo odpre 'svojo denarnico' z drugačnimi darovi. Iskrena hvala vsem – naj Pustna sobotna iskrica nariše nasmeh na lica in v srca teh dragih otrok. Bog povrni.«

Pokroviteljica Pustne Sobotne iskrice je: