Na grobu sv. Frančiška Ksaverija | (foto: Izidor Šček)
10. dan romanja: Sv. Frančišek Ksaver, portugalska dediščina in barvita Goa
Dogodki | Jure Sešek
Jutro ob morju. Nad nami toplo sonce, pred nami nov dan in še nov zanimiv košček Indije. Po neštetih doživetjih doslej smo se prebudili v Goi, ki jo mnogi poznajo predvsem po peščenih plažah, palmah in dopustniškem brezdelju. Mi pa smo imeli drugačen načrt, šli smo po sledeh enega največjih misijonarjev v zgodovini Cerkve.
Pri grobu svetega Frančiška Ksaverja
Naš prvi cilj je bil grob svetega Frančiška Ksaverja, zavetnika misijonarjev, človeka, ki je v 16. stoletju prepotoval velik del sveta, da bi ljudem oznanjal evangelij. Poti so ga vodile vse do Indije, Japonske in na poti proti Kitajski. Umrl je leta 1552 na otoku Šangčuan, njegovo telo pa so pozneje prenesli v Goo, kjer počiva še danes.
V mogočni baziliki Bom Jesus smo ob njegovem grobu darovali sveto mašo. V deželi, kjer se srečujejo tako različne vere, kulture in življenjski slogi, smo se zbrali kot romarji in se ustavili ob človeku, ki ga je evangelij gnal prek meja takrat znanega sveta. Zmolili smo tudi litanije njemu v čast.
Dve cerkvi, dve mogočni priči zgodovine
Nadaljevali smo ogled dveh pomembnih cerkva stare Goe. Bazilika Bom Jesus hrani relikvije svetega Frančiška Ksaverja in je del Unescove svetovne dediščine. Njena zunanjost iz temnega kamna in bogata notranjost pripovedujeta zgodbo o času, ko je bila Goa pomembno središče portugalskega vpliva v Aziji.
Druga postaja je bila mogočna katedrala Sé, posvečena sveti Katarini Aleksandrijski. Njena gradnja se je začela leta 1562, posvečena je bila leta 1640, dokončna podoba pa je nastajala še nekaj desetletij. Velja za največjo cerkev v Aziji. Posebnost je tudi njen znameniti zlati zvon, ki slovi po izjemno zvenečem glasu. Nekoč sta se nad pročeljem dvigovala dva zvonika, a se je eden leta 1776 porušil.
Obe cerkvi sta del izjemnega sakralnega kompleksa stare Goe, ki ga je UNESCO uvrstil na seznam svetovne dediščine.
Portugalska Goa, obarvana zgodovina
Portugalci so v začetku 16. stoletja zavzeli Goo in jo spremenili v pomembno središče svojega kolonialnega imperija. Več stoletij je predstavljala portugalsko posest. Vse do leta 1961, ko je prešla pod indijsko oblast.
Začutili smo pisano zgodovino stare latinske ali portugalske četrti Fontainhas. Pisano. Dobesedno,
Ozke ulice, hiše v modri, rumeni, rdeči, zeleni in rožnati barvi, okrašeni balkoni, lesena okna, značilne strehe in portugalski arhitekturni vplivi.
V času portugalske oblasti je veljalo pravilo, da so bele fasade namenjene za cerkve in kapele, stanovanjske hiše pa so morale biti obarvane. Ohranjena je tradicija rednega obnavljanja fasad, zlasti po monsunskem obdobju. Zato je ta četrt še danes tako živahna in urejena. Presenetilo me je, da so na mnogih pročeljih napisi, da je fotografiranje prepovedano.
Tali, Indija na enem pladnju
Po vseh ogledih in zgodovinskih pripovedih je prišel čas za nekaj zelo konkretnega. Kosilo!
Na mizi nas je pričakal tali. To ni ena jed, ampak kar manjša gastronomska Indija na enem velikem pladnju. Na njem je več manjših posodic z različnimi jedmi: riž, zelenjavne priloge, omake, stročnice, začimbe in še marsikaj. Vsaka posodica ponudi drugačen okus, skupaj pa sestavijo pravo indijsko pojedino.
Večer je zaznamoval družabni večer, v katerem smo v rimah pogledali na našo pot, slišali novo vabilo in bili navdušeni nad modno revijo naših potnikov in potnic. Na pravi reviji so nam pokazali lepoto v Indiji kupljenih "kosov". Čudovito! Res lepo.
Toliko! Jutri pa domov.
Tako. Naša pot je skoraj pri koncu, naša oglašanja na spletno stran končana. Veseli smo, če ste nas spremljali. Hvala!
Hvaležni smo za organizacijo, vsa doživetja, za vse, kar nas je pričakalo v Indiji, posebej pa za tisto, kar nesemo domov. V spominih in srcu. Z nami gre tudi tu potrjeno spoznanje: Slovenija, od kod lepote tvoje … Kmalu nasvidenje.



