Varanasi | (foto: Izidor Šček)
Varanasi, mesto življenja in smrti, Ganges, sveta reka.
Dogodki | Jure Sešek
Na našem romarskem potovanju v Indijo se učimo, širimo svoja obzorja, spoznavamo. V Varanasiju smo peti dan romanja po Indiji s pomočjo vodnikov Renate in Jureta ter lokalnih pomočnikov zazrti v srce hinduizma.
Ena temeljnih značilnosti te vere je verovanje v vnovično rojstvo, v reinkarnacijo. Človekovo življenje je v hinduizmu del kroga rojstev, smrti in vnovičnih rojstev, ki mu pravijo samsara. Na njegovo prihodnost vpliva karma – skupek posledic njegovih dejanj, besed in misli. Končni duhovni cilj je mokša, osvoboditev iz tega kroga in doseganje najvišjega duhovnega miru.
Pomembno mesto v hinduizmu ima reka Ganges. Za večino popotnikov iz Evrope in sveta je mogočna reka, ki jo poznamo predvsem po njeni dolžini in pomenu za življenje milijonov ljudi. Za hindujce pa je veliko več. Je sveta reka, ki jo pooseblja boginja Ganga. Njene vode imajo posebno očiščevalno moč. Verniki vstopajo vanjo, se umivajo v njej in molijo na njenem bregu, darujejo cvetje ter prižigajo oljenke. Verujejo, da jih kopanje v Gangesu očiščuje grehov in jim pomaga na poti duhovnega osvobajanja.
Posebno podobo Varanasiju dajejo tako imenovani gati, kamnite stopnice, ki se spuščajo vse do reke Ganges. Ob njenem bregu jih je več deset in vsak ima svoj namen. Nekateri so namenjeni kopanju in molitvi, drugi obredom, mnogi pa so povezani s pogrebnimi slovesnostmi.
Tako teorija. Kaj pa praksa in naše doživljanje naštetega? Četrtek, peti dan naše poti po Indiji, se je začel zelo zgodaj, pred zoro. Z razlogom.
Varanasi, mesto upanja, slovesa in novih spoznanj
V širšem mestnem območju živi približno štiri milijone ljudi, vsako leto pa ga obišče okoli 150 milijonov romarjev in turistov. Pravijo, da je tukaj približno 30.000 sakralnih objektov, od tega le 27 cerkva.
V zgodnjih jutranjih urah so bile ulice presenetljivo živahne. V temi so se prebujale tržnice, med ozkimi ulicami pa so se pomikale prve krave, ki imajo v tukaj posebno, sveto mesto. Vkrcali smo se na čolne in zapluli po Gangesu. Nad mestom se je začelo daniti, sončni žarki so počasi osvetljevali pročelja starodavnih stavb, ki se dvigajo nad reko. Varanasi nam je začel kazati veduto, ki smo jo do danes poznali le s popotniških fotografij in dokumentarnih filmov. Zdaj pa smo res tu! Neverjetno.
Pred nami so se nizale stopnice, gati, na njih in ob njih pa življenje, ki ga je težko opisati.
Mnogi so se pripravljali na jutranjo molitev, verniki so se potapljali v reko, si z vodo umivali obraz in opravljali obredna očiščevanja. Opazil sem družine s sklenjenimi rokami in pogledom, uprtim v vzhajajoče sonce. Dokazi, da Ganges za hindujce res ni zgolj reka.
Prevzeti smo bili ob pogledu na vse omenjeno, nad lepoto jutranje svetlobe, nad starodavno podobo mesta, množico ljudi in močjo vere.
Ganges, reka z versko globino in človeškim površjem
Ganges razkriva tudi precej bolj pretresljivo podobo. Ob rečnih stopnicah smo opazovali priprave na kremacijo. Varanasi je za hindujce posebno mesto tudi ob koncu zemeljskega življenja. Verujejo, da človek, ki umre v tem mestu, in je njegov pepel izročen Gangesu, lahko doseže "mokšo", osvoboditev iz kroga vnovičnih rojstev in smrti. Zato si mnogi želijo, da bi prav tukaj končali svojo življenjsko pot. V mestu so bolnišnice, bolje rečeno hospici, v katere se zatekajo tisti, ki čutijo, da se njihovo življenje izteka. Čakajo na konec in upajo, da bo prišel v štirinajstih dneh. Po dveh tednih morajo namreč zapustiti hospic. Naselijo se v kakem zavetišču in čakajo na “naslednji klic”.
Veliko in nenavadno je nasprotje med svetostjo reke in njeno podobo. Ganges je za milijone ljudi sveta voda, a hkrati močno onesnažena reka. Na njeni gladini smo z ladje in z obale opazovali marsikaj, česar si ob besedah “sveta reka” ne bi predstavljali. Varanasi pač ne olepšuje resničnosti. Pokaže jo takšno, kot je.
Veste, na tej naši poti se nam poraja vrsta dvomov, veliko vprašanj, ki najverjetneje nikoli ne bodo dobila odgovorov. Morda ni niti pravega smisla, da si jih sploh zastavljamo. Opazujemo, sprejemamo, širimo obzorja.
Na nekaterih gatih, predvsem na Manikarnika Ghatu, že stoletja neprekinjeno poteka kremiranje pokojnikov. Pepel umrlih raztresejo v reko. Verjamejo, da lahko človek, ki umre v Varanasiju, doseže osvoboditev iz kroga vnovičnih rojstev. Življenje in smrt se v Varanasiju ne skrivata pred očmi obiskovalcev.
Od hinduizma k budizmu
Pot nas je nato vodila v bližnji Sarnath, eno najsvetejših romarskih središč budizma. Prav tukaj je Siddharta Gautama, ki ga svet pozna kot Budo oziroma Razsvetljenega, po doseženem razsvetljenju prvič javno predstavil svoje učenje.
Mogočna stupa Dhamek, v katere zavetju sta nam vodniko zanimivo pripovedovala o kraju, zgodovini in budizmu, je ena najpomembnejših budističnih znamenitosti v Indiji. Kraj obiskujejo romarji z vsega sveta, v njegovi okolici pa so templji in samostani, ki odražajo različne azijske kulture. Sarnath je tako pomembno duhovno središče, ki priča o tem, kako daleč se je skozi stoletja razširilo Budovo učenje.
Naj se za konec še enkrat vrnem na svetoreko. Med najbolj znanimi gati v Varanasiju je Dashashwamedh Ghat, kjer vsak večer pripravijo mogočni obred Ganga Aarti. Obiskali smo ga čespet smo bili na ladji, spet na Gangesu. O doživetjih ta večer pa več v jutrišnjem zapisu. Čaka nas namreč dolga pot z vlakom in mislim si, da petek ne bo postregel z obilico vsebine. Zato: hvala za pozornost in nasvidenje jutri.
