Beseda je zakon! | (foto: ARO)
Naselbinska in nenaselbinska zemljepisna imena oz. zapisovanje krajev
Beseda je zakon! Prof. dr. Hotimir Tivadar
Mnogi osnovnošolci so se spraševali in se verjetno še sprašujejo, kaj ta naselbinskost pomeni, Ta negotovost jih potem spremlja, če profesor tega dovolj jasno ne razloži, vse do odraslosti. Tudi pri študentih, čeprav so lahko maturo iz slovenščine opravili z odliko, npr. vsaj s 7 točkami na maturi, je (bilo) pogosto vprašanje: »Zakaj ulice, ceste in deli mest ne spadajo k naselbinskosti?«
Moj odgovor je (bil), da so naselbinska imena strokovni termin za poimenovanje naselij in zaselkov, kar pa v bistvu »poimenovanje krajev«, kar sedaj že upoštevajo sodobni učbeniki, priročniki in tudi učni načrti.
Terminološka besedna zveza poimenovanje krajev – in ne naselbinska oz. nenaselbinska imena – je opredeljena tudi v poglavju Velika in mala začetnica znotraj nastajajočega Pravopisa 8.0 (prav tako je dostopen na spletišču fran), kjer je v paragrafu 48 zapisano:
»Zemljepisna imena delimo na dve skupini:
a) krajevna (naselbinska), in sicer imena samostojnih naselij ali krajev (mest, vasi, zaselkov);
b) nekrajevna (nenaselbinska), tj. vsa druga zemljepisna imena.«
Zaradi terminološke zapletenosti v starih pravopisih in učbenikih so si na žalost učenci, dijaki, študenti in potem tudi odrasli od vseh pravil zapomnili predvsem, včasih celo samo eno pravopisno pravilo (paragraf 70):
»V n a s e l b i n s k i h imenih pišemo vse sestavine z veliko začetnico, izjeme so 70 le neprvi predlogi in samostalniki mesto, trg, vas (vesca), selo (sela, selce), naselje (če ne stojijo na začetku imena).«
Kljub teoretičnemu poznavanju tega pravila potem še vedno zapišejo Kranjska gora, torej gora z malo, čeprav je to naselje. Ali pa Črna Gora, gora z veliko, čeprav je to država in ne naselbina, pa Šmarna Gora, torej Gora z veliko, čeprav ne gre za nenaselbinsko ime. Šmarna gora namreč danes ne pomeni naselja, samostojne naselbine:
nasélbina tudi naselbína -e ž (ẹ̑; í)
1. arheol. naselje prvotnih prebivalcev, navadno manjše: graditi, utrditi naselbino; naselbina z obrambnim nasipom / koliščarska ali mostiščarska, rimska, srednjeveška naselbina
2. star. zaselek, naselje: rodil se je v sosednji naselbini; mestna, poljedelska naselbina / počitniška naselbina
3. v etnično tujem okolju živeča skupina pripadnikov kake narodnosti, države; kolonija: naselbina jugoslovanskih izseljencev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 11. 2025.
Naj obenem omenim, da je naglas pri nasélbini primarno na korenskem delu besede, torej na e, naglas na -i- pa je manj običajna dvojnica, ki je načeloma ne uporabljamo v javnem govoru. Tudi naglas te arhaizirane in terminologizirane besede naselbina kaže na to, da je to manj običajna beseda. Naselbinskost in to prvo ter najbolj zapleteno pravilo je povzročilo, da s(m)o si (le) to pravilo zapomnili.
Kajti ljudje si najraje zapomnimo določene posebnosti, kajne? Markantna oseba z določeno tetovažo nam prej pade v oči, podobno pa je tudi s pravili. Novi priročniki in tudi učni načrti naj bi naselbinskost odpravili, tudi drugih tovrstnih pravil bo bistveno manj. Spremenila se bo tudi oblika, stil, formulacija. Pravila bodo ostala večinoma ista. Edina večja sprememba se obeta, če bo potrjena, pri pisanju krajevnih imen, ki so, kot smo ponazorili, lahko problem.
Primer:
Kaj je Stari trg? Ljubljančani vemo, da je to trg, ki ni naselbinsko ime, ker je del našega kraja, našega najlepšega mesta. Toda obstaja tudi Stari trg, kraj pri Slovenj Gradcu. V obeh primerih je Stari trg v SP 2001 zapisan z malo.
Ali bi pisali Novo mesto ali Novo Mesto, je verjetno odvečno vprašanje za nas, ki smo se tega že naučili. Temu pridobljenemu znanju in navadam se namreč težko odpovemo. Kaj pravijo mladi, dijaki, študenti, je pomembnejše vprašanje. Tudi naše mnenje je pomembno, toda jezik soustvarjajo tudi mlajše generacije. Bistveno pa je, da se pogovarjamo.
Po predlogu novih pravil Pravopisa 8.0, ki so že prestale prvo javno obravnavo, naj bi pisali vse besede z izjemo predlogov, ki niso na prvem mestu, v krajevnih imenih z veliko začetnico (poglavje Velika in mala začetnica, paragraf 52):
»Z veliko začetnico pišemo vse sestavine krajevnih imen (mest, vasi in zaselkov), razen neprvih predlogov: Mojstrana, Podnanos; Dolenje Selce, Dolenjske Toplice, Gorenja Vas, Novo Mesto, Opatje Selo, Slovenska Bistrica, Slovenj Gradec, Ruperč Vrh, Sovinja Peč, Spodnje Kraše, Večje Brdo; Ravne na Koroškem, Stari Trg pri Ložu.«
Nekaj odzivov je že bilo, nekaj tudi nasprotovanja predvsem prebivalcev krajev, ki se jim bo spremenil zapis. Načeloma pa so tudi Novomeščani, še posebej mlajši, naklonjeni tej spremembi; govorim iz osebnih izkušenj in pogovora z znanim mlajšim Novomeščanom po predstavitvi pravil in pripomb na to poglavje. Ta pravila bodo sicer v začetku prihodnjega leta ponovno v razpravi, sedaj zaključni, zato še niso dokončna.
Vseeno pa je treba že sedaj poudariti, da je ta sprememba bila narejena v procesu dogovarjanja, raziskovanja in usklajevanje znotraj slavistične stroke in tudi širše. Namen te spremembe je bil narediti pravila bolj življenjska in pozornost z navidezno zapletenega pravila v dejansko večjo kakovost pisanja in govora slovenščine.
Ali se bo pisalo Opatje Selo, selo z veliko ali z malo je stvar dogovora, dogovora znotraj jezikovne skupnosti, kot je to pri vsakem pravopisnem pravilu, seveda ob upoštevanju značilnosti in tudi posebnosti slovenskega jezika, tj. jezikovnega sistema. Tukaj pisanje z veliko ali z malo začetnico v ničemer ne bo spremenilo slovenskega jezika, ampak je povezano samo z rabo in dogovorom.
Kaj pa pravi zgodovina, pravopis izpred 100 let?
Anton Breznik v pravopisu 1920 na 1. strani piše, da se lastno ime, ki je sestavljeno iz 2 imen, mišljena je beseda oz. samostalnik, piše z veliko začetnico začetno ime, ostale besede pa z veliko samo, »če so lastna, z malo črko pa, če so občna imena«.
O tem je pisal še bolj preprosto pove na naslednji strani (Breznik, 1920, str. 2): »Če je krajno ime sestavljeno iz pridevnika in takega samostalnika, ki je sam zase občno ime, se piše samostalnik z malo črko, n. pr. Bela cerkev, Nova cerkev, Sladka gora, Šmarna gora, Kranjska gora, /…/ Gornji grad, Volčji grad, Štepanja vas, /…/ Dobrla ves /…/«
Večinoma so to sicer krajevna imena, čeprav so Šmarna gora, Sladka gora, ki jih navaja, gotovo tudi zemljepisna imena, torej ne (le) samostojni kraji. Kasneje so se pravila v pravopisu spremenila v smeri razlikovanja med naselbinskimi in nenaselbinskimi imeni z dodatnim pravilom o vrsti naselja, ki smo ga navedli. Mislim, da je iz tega Breznikovega primera jasno razvidno, da se lahko pravopisna pravila tudi spremenijo.
