S. Slavka Cekuta | (foto: Osebni arhiv)
S. Slavka Cekuta: »Srečna sem, kje drugje pa naj bom?«
Srečanja s. Meta Potočnik
Praznujemo Svečnico, ko se spominjamo, da sta Jožef in Marija malega Jezusa po postavi prinesla in ga darovala Bogu v templju. Prav zato je to tudi dan posvečenega življenja, ki ga je uvedel sv. Janez Pavel II. Ta dan imamo praznik vsi, ki živimo eno od oblik posvečenega življenja. To so redovniki in redovnice v aktivnih ali kontemplativnih redovih, puščavniki in puščavnice ter posvečene device.
V zadnji oddaji Srečanja smo gostili zelo prijetno sogovornico redovnico notredamko sestro Slavko Cekuta iz Novega mesta. Bila je katehistinja, delala je z mladimi in se več let kalila na misijonu njihovega reda v Albaniji. Danes je med drugim prostovoljka Škofijske karitas Novo mesto, kjer pomaga ženskam iz Albanije in Kosova k večji vključitvi v našo družbo in na trg dela.
Obiskuje tudi starejše in onemogle v lokalnem Domu ter sodeluje v projektu Zdravilna beseda. Spregovorila bo tudi o soočanju z boleznijo, saj je zaradi diagnoze skleroze multipleks morala zapustiti Albanijo. Po prihodu domov je zbolela še za eno od oblik raka. Vse te preizkušnje so jo spremenile in poglobile njeno duhovno življenje ter odnos do dela.
Sestra Slavka, za seboj imaš pestro življenjsko pot. Najprej si redovnica in posvečena sestra v Cerkvi. Nimaš moža, nimaš družine, imaš pa sosestre v skupnosti. Kdo si in kaj te osrečuje?
Kako lepo vprašanje! Ko sem bila mlada, smo se s sodelavkami v nočnem dežurstvu bolnišnice pogovarjale, kaj bomo, ko bomo odrasle. V osnovi sem namreč medicinska sestra. Pa sem rekla, jaz bom pa mama. Imela bom dobrega moža, 11 otrok, veliko dvorišče in še večjo hišo.
Spraševale so, od kod mi ta zamisel. Glejte, če bo veliko otrok in veliko dvorišče, bomo igrali nogomet. In ta želja je nekako tlela v meni, ostala v meni in se je vedno znova spominjam. Zakaj? Zato, ker mi je Gospod Jezus v življenju dal veliko čudovitih ljudi na pot, veliko otrok, ki sem jih spremljala.
Danes so možje in žene, še vedno mnoge spremljam in nosim v srcu. Vidite, Gospod jemlje mojo željo zelo zares in mi daje točno to, kar si želim in še veliko več. Zvrhano mero. Zelo rada sem redovnica. Osrečuje me nekaj znotraj mene, nekaj v globini srca. Morda je to prav zavedanje tega, da me je Jezus izbral, da me je on poklical.
Pri jutranjih hvalnicah molimo iz preroka Izaija: »Kakor se ženin veseli neveste, tako se tvoj Bog veseli tebe.« Včasih mi takšna ali podobna beseda polepša ves teden. Od znotraj doživljam lepoto posvečenega življenja. Biti izbrana, biti ljubljena od Boga. Kaj hočem še več?
Kdo pa je Bog zate? Kako ti z njim živiš? Ker dandanes so različni bogovi, različne duhovnosti. Kako kot posvečena sestra Boga doživljaš v sebi?
To je kar težko vprašanje, ki se dotika srca. Nikoli nisem Boga doživljala kot ženina, čeprav mi je kakšen duhovni voditelj kdaj rekel, da bi to bilo dobro. Boga doživljam kot nekoga ali kot nekaj, kar je del mene, jaz sem del Boga. Nekaj, kar ne znam opisati z besedo, ampak živim v tem odnosu z Bogom. Vedno znova me spremlja in je del mene. Seveda ima molitev večkrat neko obliko. Sicer pa jo doživljam kot stalnico, to kar jaz sem.
Ne morem izstopiti iz tega. Spremlja me, kakor spremlja žuboreča voda življenje vsakega človeka. Tako doživljam Boga kot nekaj presežnega, kot nekaj, kar se me globoko v sebi dotika in mi daje neprecenljivi dar življenja.
Kako moliš, s. Slavka?
Moje prvo srečanje z molitvijo je bilo v času mojega mladostništva. Imela sem prijateljico, ki je hodila v hribe in me je tudi v hribe povabila. Po poklicu je bila filozofinja. Ona mi je odkrila eno razsežnost molitve, ki me še danes spremlja, in sicer notranjo molitev. Pripovedovala mi je o velikih svetnikih. Takrat sem si mislila, pa kaj mi to govoriš, ker čisto nič te ne razumem. Potem mi je poskusila molitev predstaviti kot pot na goro. To mi je bilo bližje, saj za pot na goro potrebujem trud in vztrajnost, potem pa se mi odprejo čudovite stvari. Nič ni zaman.
In ko sem prišla kot mlada sestra v noviciat, me je prevzela meditativna oz. premišljevalna molitev, ki smo jo imele veliko. Voditeljica novink je rekla: »Naučite se moliti rožni venec, ampak ne bomo ga molile skupaj. To je molitev vsake osebno. Skupaj pa se bomo vadile v meditativni molitvi, ker je v njej težje vztrajati. In ko boste odkrile njeno lepoto, vas bo vedno spremljala.«
In potem smo meditirale ob svetopisemskim odlomkih in premišljevanje božje besede me je zares prevzelo. Spremljam me še danes in me vodi globlje v kontemplativno molitev. Kjer lahko le sem, kjer ne potrebujem ne besede, ne misli, ampak čutim, da je Gospod z menoj in jaz z njim. Mi pa veliko pomeni prav v tem sedanjem obdobju življenja skupna molitev, molitev skupnosti, občestva. Tudi rožni venec rada molim s skupnostjo. Včasih mi je celo v oporo, kadar težko molim, kadar se težko zberem. In kar sem odkrila v zadnjem obdobju je molitev zakramentov, kjer se me Jezus na poseben način globoko dotika.
11 let si preživela kot misijonarka v Albaniji, in pomagala dekletom kot njihova duhovna mama, vzgojiteljica in učiteljica življenja. Kako si se znašla na povsem neznanem terenu?
To je bilo novo prelomno obdobje. Preden sem šla v Albanijo, sem veliko veliko ur preživela v veroučnih učilnicah. Veliko skupin sme imela, spremljala birmance in starše. Bila sem polno zaposlena. Potem sem šla pa v Albanijo. Nisem vedela, kam grem. Niti nisem si znala predstavljat Albanije in sem imela občutek, da mi je Gospod vse vzel. Prišla sem tja, videla nekaj tistih malih otrok. Skakali so okrog mene, nosove so si brisali v moje krilo.
Vsak dan sem razmišljala, kako se lahko približam tem otrokom, kaj lahko naredim, zakaj sem tukaj. Tako kakor sem včasih nepotrpežljiva, me je Gospod učil potrpežljivosti in da je treba znati izpuščati, da se potem začne nekaj novega. Tako sem imela tri leta čas, da sem se naučila albanščine, da sem preko otrok spoznavala njihovo kulturo, socialne probleme in kako deluje država.
V tem času sem pripravljala program za delo z dekleti in gradila zanje hišo. Veliko sem se pogovarjala z asistenti, ki so mi bili na voljo, tako da smo se potem skupaj z celotno ekipo odločili, da bo ta hiša namenjena najprej dekletom iz sirotišnice. Ker po zakonu je tam tako, da so dekleta pri 14 letih morala zapustiti dom oz. sirotišnico in oditi k daljnim sorodnikom.
Od tam so potem prihajale nazaj noseče in celoten proces se je ponavljal kakor začaran krog. Deklica je bila nesposobna živeti v odnosu, otrok je bil na poti. Zato je bila ta hiša prostor za dekleta, ki smo jih želeli pripraviti na življenje in partnerski odnos, da bodo znale skrbeti za družino in dom, da se zaposlijo.
Druga skupina so bila dekleta, ki so v tujini pristala v prostituciji in so jih tuje humanitarne organizacije pošiljale nazaj domov. Albanija pa na to ni bila pripravljena, saj albanska družina nikoli ne sprejme več hčerke, ki ni več nedolžna. Zato so ta dekleta pristala ali na psihiatriji ali v kakšnem zavodu, kipa ni bil primeren zanje. In smo jih sprejeli mi. To delo je bilo zelo, zelo težko.
Nisem vedela, v kaj se spuščam. Jaz sem pripravila zelo idealno lep program, ki so mi ga dekleta že v prvih mesecih popolnoma sesule. Pa tudi prav je bilo tako. Spustila sem se na njihov nivo, tako globoko, da sem odkrila, kaj pomeni biti mama, kako učiti deklico v njih. Jaz sem imela sicer 13 in 14 letnice pred seboj, ampak dejansko so bile na nivoju treh ali štirih let.
Šli smo do začetka: Kako sedimo za mizo, kako jemo, kako se umijemo, kako se pravilno oblečemo, kako si operemo stvari, kako se uredimo. Ko so se nekatere ravno naučile teh osnovnih stvari, so že hotele oditi, in težko mi je bilo, saj še niso bile pripravljene. Morala sem se naučiti, da jih moram izpustiti. So tudi lepe zgodbe. Še zdaj se mi nekatere oglasijo, pokličejo, pošljejo slike otrok.
V Albaniji pa niso ubogi samo drugi, tudi ti si tam postala uboga, ko si zbolela. Kako se je to zgodilo?
Mislim, daje bila moja multipla skleroza že pred Albanijo z menoj. Že tja sem šla z določenimi težavami, ki sem jih sicer zdravnici povedala. Rekla je:« Sestra, preveč delate, slabokrvni ste. Morate malo bolj poskrbet zase . V tistem trenutku me je to zadovoljilo in nisem raziskovala naprej. Če je samo to težava, jaz lahko s tem živim. Tako sem že v Ljubljani pred Albanijo čutila, da kadar sem živela dokaj mirno, da ni bilo preveč stresno, sem svoje telo lažje nosila, lažje živela sama s seboj.
Ko pa je bilo veliko pritiska, in dela, ko je moralo biti neko delo točno na minuto, me je vse skupaj zelo obremenjevalo. Sem pomislila, da ni normalno, da ženska pri moji letih pada in da imam zmeraj potolčena kolena. Sem šla z mladimi ven, a sem bila tako utrujena, da sem sem rekla: »Joj, počakajte me, da stara mama pride za vami.«
Vedno sem našla nekaj, da me je motiviralo. Nikoli pa nisem našla v sebi toliko moči, da bi resneje zavzela zase in prišla zadevi do dna. No, leto 2015 je bilo zelo stresno leto. Moja sosestra Almuth, bila je iz Nemčije, si je želela v pokoj, torej bova odšli iz projekta. Jaz bi sicer rada ostala, ampak vedela sem, če bom ostala, da bom zelo težko živela redovniško življenje brez skupnosti. Zato sem se odločila, da odidem. A hkrati mi je bilo zelo težko pustiti dekleta. Ampak Gospod je poskrbel za svoje. On je rekel: »Glej, naredila si, kar je bilo treba naredit. Že v začetku si vedela, da je tvoj čas v Albaniji omejen.«
Tja sem šla zato, da pripravim teren, da bodo lahko domačini delali naprej sami. Torej izpusti. In se je zgodilo, da sem bila paralizirana po desni strani telesa. Začelo se je tako, da najprej mi je iz desne roke vse padalo, potem noga več ni hotela ubogat. To me je zelo prizadelo. Želela sem pa do konca speljat stvari tako, kot je treba, potem pa se doma podrediti zdravnikom in začeti zdravljenje. Takoj sem šla v bolnišnico. Zdaj s to boleznijo nekako sobivam.
Delam, tisto, kar lahko. Če sem utrujena, počivam, česar prej nisem znala. Lepo hodim tudi brez palice, zdravila so zares odlična. So pa obdobja, ko sem bolj utrujena, ko imam več problemov z ravnotežjem. Težave imam s koncentracijo, težje si stvari zapomnim.
Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru s s. Slavko Cekuta!
