Motor kot najbolj razširjeno prevozno sredstvo | (foto: Izidor Šček)
Iz Kalkute v Varanasi. Od svetosti Matere Terezije do svetega mesta ob reki Ganges.
Dogodki | Jure Sešek
Romarski popotniki Radia Ognjišče in Agencije Oskar smo 4. dan našega romanja zapustili Kolkato, mesto, ki je bilo gotovo ena najpomembnejših postaj našega indijskega romanja. Za nami sta izjemna dneva, polna duhovnih doživetij, srečanj z zgodovino, veliko spoznavanja indijske kulture in predvsem odkrivanja sveta, ki je v marsičem drugačen od našega.
Kolkata ali pri mnogih domačinih še vedno Kalkuta nas je sprejela v svojem značilnem ritmu. Velemesto, v katerem se prepletajo bogata kolonialna preteklost, mogočne stavbe iz britanskega obdobja, živahne ulice, neprekinjen promet, rikše, tržnice in množice ljudi. Vsepovsod. Eden od naših lokalnih vodičev mi je dejal, da bi Indijo lahko poimenovali »Dežela preveč«: »Preveč je ljudi, preveč jezikov, preveč trgovcev, preveč okusov, preveč prometa, preveč revežev, verstev ... Dežela preveč.«
Mesto Kolkata nas je nagovorilo z neizmerno energijo, pa tudi z nasprotji, ki jih tu pač ni mogoče spregledati. Bogastvo in revščina, blišč in skromnost, sodobnost in tradicija živijo drug ob drugem.
Posebno mesto v naših srcih bo gotovo ohranil obisk groba svete Matere Terezije. Dve sveti maši smo namreč doživeli ob njenem grobu. Spomnili smo se žene, ki je prav v tem mestu svoje življenje posvetila najbolj ubogim, zapuščenim in pozabljenim. Njena zgodba ni le zgodba o veliki svetnici, ampak predvsem o majhnih dejanjih ljubezni, ki lahko spreminjajo svet. To je zgodba, ki ima moč spreminjanja v sebi še danes. Redovnice Misijonarke ljubezni nadaljujejo njeno predanost ljudem na robu družbe.
Imeli smo prav posebno srečo. V prestolnici Zahodne Bengalije smo bili namreč ravno v času praznika Diwali, indijskega praznika luči. Domovi in ulice so bili odeti v svetlobno razkošje. Ljudje v dneh praznovanja tradicionalno prižigajo oljenke, sveče in številne svetilke, pripravljajo okraske, darujejo in praznujejo v družinskem krogu pa tudi na ulicah. Diwali simbolizira zmago svetlobe nad temo, dobrega nad zlim in znanja nad nevednostjo. Doživeli smo enega najpomembnejših praznikov v hinduizmu, ki ga praznujejo tudi pripadniki nekaterih drugih indijskih verstev.
Medtem ko spoznavamo Indijo, se vse bolj povezujemo tudi kot romarska skupina. Skupne poti, pogovori, doživetja, molitev, maše in številni drobni trenutki ustvarjajo vezi, ki so pomemben del vsakega romanja. Seveda tudi tokrat ne pozabljamo na naše poslušalce. Z radijskimi javljanji, fotografijami, zapisi in objavami na družbenih omrežjih skušamo delček tega, kar doživljamo, prenesti tudi domov. Veseli smo, da ste tudi vi lahko del naše skupine.
Iz mesta Matere Terezije v mesto Šive
V sredo zjutraj smo se v dveh skupinah poslovili od Kalkute in se z letalom odpravili proti Varanasiju, enemu najstarejših neprekinjeno naseljenih mest na svetu in najsvetejšemu mestu hinduizma.
Če je bila Kolkata za nas predvsem kraj srečanja s krščansko svetostjo, nas je v Varanasiju pričakalo povsem drugačno duhovno okolje. Tu bomo od blizu spoznavali hinduizem, eno najstarejših velikih svetovnih verstev.
Zelo raznolika vera nima enega samega ustanovitelja, ene osrednje verske oblasti ali ene same svete knjige. Korenine hinduizma segajo več tisoč let v preteklost. Hindujci verujejo v božansko resničnost, ki jo ljudje častijo v različnih podobah. Med najbolj znanimi božanstvi so Brahma, stvarnik sveta, Višnu, ki skrbi za ohranjanje sveta, in Šiva, ki predstavlja tudi uničenje in vnovično ustvarjanje.
Pomembni so še številni drugi bogovi in boginje. Spoznavali jih bomo v nadaljevanju naše poti. Sicer pa sta nam vodnika Renata in Jure že na jutranji poti do letališča povedala marsikaj o božanstvih, tradiciji, verovanju in reinkarnaciji (verovanju v vnovično rojstvo), ki je ena temeljnih značilnosti hinduizma.
Ganges
Pomemben del poti, ki je pred nami, je povezan s sveto reko Ganges, katere voda ima očiščevalno moč. Čakajo nas znamenite pogrebne slovesnosti, podobe Varanasija, ki poskrbijo za mnoge pisane zgodbe popotnikov in romarjev. Verjamem, da bomo o njih poročali tudi mi. Že jutri, ko nas čaka bližnje srečanje s tem mestom življenja in smrti.
Pred nami so menda prizori, ki so za obiskovalca iz našega kulturnega in verskega okolja lahko presenetljivi, morda celo težko razumljivi. A prav zato je, pravijo, Varanasi tako posebno mesto. Tu se življenje in smrt ne skrivata pred očmi ljudi.
Čakajo nas novi dnevi, nova srečanja in nova spoznanja. Iz Kolkate, kjer smo ob grobu svete Matere Terezije razmišljali o krščanski ljubezni do bližnjega, smo popoldne dopotovali v mesto, kjer milijoni ljudi iščejo očiščenje, mir in osvoboditev. Dve različni verski izkušnji, dve različni podobi duhovnosti, a obe odpirata vprašanja, ki so blizu vsakemu človeku: Kaj je smisel življenja? Kaj se zgodi po smrti in kje človek najde mir?
Mi smo ga našli tudi v oltarnem občestvu, ko smo pri sveti maši stkali vezi s praznovanjem, ki je tako pomembno doma. Franci je spregovoril o dobroti svetega Martina, današnjega godovnjaka, pa tudi o usmiljenju, o katerem nas uči njegov zgled.
Večer smo sklenili z željo: »Dobro spite in si lepo odpočijte.« Oboje bo namreč zelo potrebno, saj nas jutri čaka zgodnja pot proti sveti reki Ganges. Na ladji bomo namreč opazovali jutranji sončni vzhod v Varanasiju. Menda. Poročam v naslednjem delu naše romarske zgodbe.
