Postajamo ljudje

Komentarji | 08.07.2025, 14:20 Marjana Debevec

»Mami, v bolnišnicah in domovih za ostarele se počutim neprijetno,« mi je ob odhodu z obiska moje tete v domu upokojencev dejal najmlajši sin. »Se strinjam,« sem mu odgovorila. »Tudi jaz se v teh prostorih ne počutim prijetno. Pa vendar ne gremo sem, da bi se počutili prijetno, ampak da bi bili blizu ljudem, ki so tukaj osamljeni ali kakorkoli trpijo.«

Mislim, da je s tem vse povedano. V času, ko bi koalicija na vsak način hotela uzakoniti smrt na zahtevo, imamo priložnost za razmislek o vrednosti življenja.

Po eni strani je res, da je človek v zadnjem obdobju življenja, ki lahko traja tudi več let, bolj ranljiv, pridružijo se bolezni, nekateri ostanejo priklenjeni na posteljo. Če ostanejo sami, je lahko občutek trpljenja in stiske nevzdržen.

Življenje na prvi pogled – vsaj v luči sodobnega načina razmišljanja - nima več smisla. Dokler smo še lahko aktivni, močni, ustvarjalni, po možnosti še lepi, bomo živeli. Potem naj se naša pot konča.

Ni smisel življenja v lagodju!

Je res v tem smisel življenja? Ko sem nekoč razmišljala o neki pomembni življenjski odločitvi in prijateljici omenila, da bi to bilo naporno, mi je odgovorila: Saj ni smisel življenja v lagodju!
Odprla mi je oči: življenje ima smisel drugje, kot v tem, da iščemo tisto, kar nam ustreza. Vsi smo poklicani in poslani v to življenje z nekim namenom.

Močno me je nagovoril papež Leon XIV. v nedeljskem nagovoru pred opoldansko molitvijo, ko je dejal: »Morda danes ne manjka ‚priložnostnih kristjanov', ki tu in tam dajo prostor kakšnemu dobremu verskemu čustvu ali se udeležijo kakšnega dogodka.

Toda malo je tistih, ki so pripravljeni vsak dan delati na Božji njivi in v svojih srcih gojiti seme evangelija, da bi ga nato vnesli v vsakdanje življenje, v družino, na delovno mesto in študij, v različna družbena okolja in k tistim, ki so v stiski.«

V tej luči veliko bolj kot vse ostalo postanejo pomembni odnosi. Kaj bi se zgodilo, če bi jih postavili na prvo mesto? Mislim, da bi se družba postavila na glavo, oziroma vrnila k svojemu prvotnemu namenu.

Ne breme, ampak priložnost

Ko sem se nekega dne vozila z obiska od že omenjene tete, sem čutila v sebi breme, kako urediti, da jo bom lahko čim večkrat obiskala, misli so mi švigale po glavi, čutila sem, da situacije ne obvladujem.

V tistem trenutku pa se mi je kot luč utrnila misel: To ni breme, ampak priložnost! Končno imaš priložnost, da postaneš blizu nekomu, ki je resnično v stiski. In naenkrat sem vso situacijo videla v povsem drugačni luči.

Absurdno

Zato me zmrazi, ko pomislim, da bi radi naši poslanci uzakonili možnost samomora za ljudi, ki trpijo – injekcijo strupa namesto injekcije bližine, sočutja, toplega stiska roke in ljubečega pogleda.
Spominjam se primera gospoda iz Belgije, ki je bil naročen na evtanazijo, potem pa si je hotel premisliti.

Sorodniki pa so mu prigovarjali, češ, zdaj ko smo že vse pripravili za pogreb, si pa ja ne boš premislil. In tako je popustil. Tudi vi čutite popoln absurd?

In v času, ko se kot družba tako borimo proti samomoru, bi ga na drugi strani tako na lahko uzakonili. Kako boš mlademu človeku, ki se je znašel v stiski, pojasnil, da je en samomor 'dober', drugi pa 'slab'? Čutite spet absurd?

Ne, ni lahko biti ob nekom, ki trpi, pa naj bo to mlad človek, ali ostareli, ko življenje počasi odteka iz njega. Ni lahko zdržati. Vendar pa marsikaj v življenju ni lahko in prav tisto, kar ni lahko, nas utrjuje, nam pomaga dozorevati in nam odpira oči za nekaj več v življenju, ki se ne konča na tem svetu, ampak se nadaljuje vso večnost.

In če na trpljenje pogledamo v tej luči, iz te Božje perspektive, potem dobi povsem drug pomen. Postane priložnost za darovanje.

Ob starejših, onemoglih, trpečih namreč nismo mi tisti, ki najprej dajemo, ampak predvsem prejemamo največ – postajamo bolj ljudje.