Otroci potrebujejo pomembne odrasle

Komentar tedna 31. 08. 2026, 12:13 Alenka Brovč

Pred nami je nov cikel, spet novo šolsko leto. V torek bodo šolski hodniki spet oživeli. V medijih so razprave o šoli že v polnem razmahu. Beremo in poslušamo o prenovljenih učnih načrtih, reformah, duševnem zdravju otrok, digitalizaciji, birokraciji. Pa tudi o zastavicah in Ustavi RS. In kar je najbolj žalostno: vse nas deli. Dobra dejanja so slaba, slaba dejanja pa …, kot da jih ni. Narobe svet. In šola je velikokrat dežurni krivec.

Otrok nima delovnih navad – kriva je šola. Ne bere – šola. Preveč časa preživi na telefonu – tudi šola. Nima meja – očitno naj bi jih postavila šola. Včasih imam občutek, da bi morali v šolo pripeljati še starše, domačo vzgojo in hladilnik, pa bi bil sistem končno celovit. Ampak šalo na stran.

Naše šolstvo ima težave in o njih je treba govoriti in jih tudi reševati. Poudariti pa želim, da je ob vsem nezadovoljstvu in težavam slovensko javno šolstvo, ki je dostopno vsem, še vedno precej dober in kakovosten sistem. Le malo ga bo treba prevetriti, posodobiti in prevrednotiti. Učitelji delo opravimo pogosto precej bolje, kot bi človek sklepal iz javnih razprav o šolstvu. Ampak o dobrih stvareh se ne poroča. Učitelji kdaj dobimo s strani staršev izraz hvaležnosti, da smo delo opravili dobro. Tudi nekdanji učenci se vračajo in prek spominov na šolske dni sporočajo, da smo z njimi delali kvalitetno, čeprav smo bili zahtevni. A tega ni v medijih. Problem torej ni v tem, da je vse slabo. Je pa problem, da se od šole in od učiteljev pričakuje vedno več. Pričakuje se strokovnost, potem pa se vse še natančno določi, kako naj se ta strokovnost dokazuje. Uči. Dokumentiraj. Prilagodi. Zapiši. Evalviraj. Poročaj. Dokazuj. In če ostane kaj časa – lahko morda še poučuješ.

Birokracija sama po sebi seveda ni problem. Šola mora biti urejena, odgovorna in preverljiva. Tudi učitelj mora znati pokazati, kaj dela. Problem nastane takrat, ko dokument postane pomembnejši od človeka, od tega, kar se v resnici dogaja v razredu in z otroki. V ospredju mora biti človek in odnos med učiteljem in učencem oziroma dijakom.

Dober učitelj zna biti prijazen, ne da bi se trudil biti všečen. Zna poslušati otroka, ne da bi mu prepustil vodenje. Zna biti zahteven, ne da bi otroka poniževal. In zna tudi mirno reči: »Ne. To ni prav. Tukaj je meja.« To je asertivnost, kjer ni vse dovoljeno. Ni strah, niti kričanje. Tudi ne tisto, kar smo nekoč razumeli kot avtoriteto, ko je bilo dovolj, da je učitelj dvignil glas in je bilo v razredu takoj tiho. Danes moramo otroka prepričati drugače. Z znanjem, odnosom in predvsem s tem, da smo sami verodostojni, dosledni in mirni. Avtoriteto si mora učitelj v razredu ustvariti sam. Pogoj je, da zagotovi mir, red in disciplino, kar je včasih resnično težko ... Učitelji imamo veliko odgovornost, a žal premalo pristojnosti in avtonomije.

To je približno tako, kot če bi nekomu dali avto in rekli: »Vozi!« Potem pa bi mu vsakih petdeset metrov malo obrnili volan. Na koncu pa bi ga vprašali, zakaj ni vozil bolj samozavestno.

A od učitelja se danes vseeno pričakuje, da je strokovnjak, pedagog, da zna delati z različnimi otroki, da rešuje konflikte, sodeluje s starši, obvlada tehnologijo, včasih posreduje pri težavah, ki so se začele doma, in ob vsem tem še dobro poučuje.

Za piko na i se še vedno najde kdo, ki se sprašuje, kako imamo učitelji toliko počitnic. Pred časom sem na Facebooku prebrala celo idejo, da bi učitelji, saj toliko dopusta pa vendarle nimajo, med počitnicami opravljali počitniško varstvo, da staršem ne bi bilo treba najemati varstva. Samo skomignila sem z rameni. Saj res. Zakaj pa ne? Bodimo čez poletje še malo prostovoljci. Ljudje, resno? Si res ne zaslužimo malo več več spoštovanja, predvsem pa manj kritik, obrekovanj na družbenih omrežjih in nevednih podtikanj. Mar res ni jasno, da učitelji skušamo vedno delati v otrokovo dobro. Zato smo tu.

In opa! Morda ta poklic vendarle ni tako zelo sanjski, sicer ne bi primanjkovalo kadra. Sprašujem se, kje so mladi učitelji. Jih ta poklic preprosto ne zanima, ker je prenaporen in podcenjen? Mogoče pa tudi zato, ker imajo mladi, ki so bili pod vplivom permisivne vzgoje, premalo empatije in želje, da bi sploh hoteli opravljati tako zahtevno delo. Zato poudarjam, učitelj je lahko le tisti, ki je za to poklican, ki si želi delati z otroki in zanje. Ker delati v šolstvu zahteva več kot celega človeka in se marsikdaj ne izplača. Izgorelosti med učitelji je vse več.

Pa vendar je eden najlepših poklicev. In tudi ključnih! Naj poudarim, da učitelj ne dela samo z današnjim otrokom. Dela s človekom, ki bo čez dvajset let odločal o tem, kakšna bo naša družba.

A ne pozabimo, prva je družina. Osnovna celica družbe. Starši imajo vso pravico pričakovati kakovostno, varno in strokovno šolo. Prav je tudi, da opozorijo, kadar menijo, da nekaj ni prav. Toda otrok ne sme dobiti občutka, da je vsaka meja, ki jo postavi učitelj, takoj predmet pogajanja. Če otrok doma vidi spoštovanje, bo lažje razumel, kaj spoštovanje pomeni. Če vidi odgovornost, jo bo lažje sprejel. Če vidi poštenost, bo vedel, zakaj je pomembna. Če pa se vsaka posledica otrokovega vedenja izniči s pritožbo odraslih, otroka pravzaprav učimo, da bo za njegova dejanja vedno poskrbel nekdo drug. In to mu ne koristi. Če vidi, in tega je v naši družbi absolutno preveč, da se laže, goljufa, izigrava pravila, prelaga odgovornost in da se pri tem pogosto ne zgodi nič, se bo učil tudi tega.

Danes poznajo otroci poleg staršev in učiteljev še ogromno drugih vzornikov, vplivnežev na TikTok, YouTube, družbenih omrežjih ... Tam pogosto zmagujejo hitrost, videz, všečki, denar in takojšen uspeh. Govorijo eno, delajo drugo, pritlehno pa manipulirajo tako z otroki kot odraslimi. Vrednote niso plakat na steni in niso projektni dan. Vrednote se živi. Kažejo se v vsakdanjih majhnih stvareh. V tem, kako govorimo drug z drugim, kako priznamo napako – doma, v šoli in na ulici. Kako se odzovemo, kadar imamo možnost goljufati in mislimo, da nas nihče ne vidi. Zgled vabi! Ne moremo od otrok le pričakovati, da bodo potrpežljivi, delovni, vztrajni, radovedni in odgovorni. Seveda še pošteni, spoštljivi in resnicoljubni. Jim vsi starši in učitelji res to kažemo z zgledom? Zakaj je potem svet okoli nas podivjan? Otroci danes živijo drugače kot pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Potrebujejo znanje, vendar ne samo tega. Potrebujejo tudi kritično mišljenje, sposobnost sodelovanja, odgovornega odločanja in zdravega odnosa do sebe, drugih in do svoje domovine.

In prav zato se v DKPS zavzemamo za vse te vrednote, ki bi morale biti skoraj samoumevne, a niso. Pomembna je naša zgodovino, kulturna identiteta in slovenski jezik, o čemer vsako leto razpravljamo na mednarodnih konferencah, letos še osmi, ki nosi naslov Domoljubje skozi znanje in dejanja in bo 21. novembra, kamor vas že sedaj vabim.

Otrok mora vedeti, od kod prihaja. Poznavanje slovenske zgodovine ni nacionalizem. Je del identitete. In slovenščina ni samo predmet na urniku. Je jezik, v katerem otrok prvič poimenuje svet. V njem oblikuje svoje misli, ubesedi čustva. Človek, ki pozna svoje korenine, se lahko veliko bolj samozavestno srečuje z drugimi kulturami in jih spoštuje. Če veš, kdo si, se lahko brez strahu srečaš tudi z nekom, ki je drugačen od tebe.

In dober učitelj se vsega tega zaveda in ve, kaj dela. Zna prevzeti odgovornost. In ima dovolj strokovne samozavesti, da lahko kdaj tudi misli tudi s svojo glavo in otroke na svoj način vodi do ciljev, ki so zapisani v učnih načrtih. In tu potrebujemo podporo in zaupanje.

In moja želja je, naj nam ne zmanjka poguma za dobro, potrpežljivosti za težko in modrosti, da bomo znali ločiti med tem, kar je res pomembno, in tem, kar je samo še en obrazec.

Sveti Anton Martin Slomšek, prosi za naše otroke in njihove starše ter učitelje, da bi imeli znanje, potrpežljivost in pogum, da bi znali voditi, ne da bi poniževali, in postaviti mejo, ne da bi izgubili človečnost. Naj bo leto 2026/2027 blagoslovljeno.