Zbrani na slovesnosti | (foto: Siniša Kanižaj/STA)
Škof Jamnik ob odprtju prenovljenega gradu Turjak: Gradimo prihodnost na resnici, odpuščanju in upanju
Alen Salihović
Ob slovesnem odprtju prenovljenega Turjaškega gradu in blagoslovu obnovljene grajske kapele je ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik poudaril izjemen zgodovinski, kulturni in simbolni pomen gradu ter spomnil na tragične dogodke, ki so zaznamovali njegovo zgodovino. V nagovoru je izpostavil pomen ohranjanja zgodovinskega spomina, spoštovanja do žrtev ter prizadevanja za spravo in odpuščanje.
Slovesnosti so se med drugim udeležili predsednik vlade Janez Janša, ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc, visoki gostje in predstavniki rodbine Auersperg. Škof Jamnik jih je nagovoril kot sorodnike družine, ki se vračajo v svoj nekdanji dom, čeprav je grad danes v lasti Republike Slovenije.
Grad kot svetišče spomina
Jamnik je pridigo začel z besedami svetega Avguština o veliki in brezmejni moči spomina. Prav spomin je bil osrednja misel njegovega nagovora, saj Turjaški grad po njegovih besedah ni samo kulturni spomenik, ampak prostor, v katerem se srečujejo številna obdobja slovenske zgodovine.
»Turjaški grad, znan tudi kot grad Auerspergov, velja za enega najpomembnejših in simbolno najmočnejših fevdalnih spomenikov na Slovenskem,« je poudaril škof. Kot zibelka mogočne rodbine Turjaških oziroma Auerspergov ima po njegovih besedah ključno mesto v slovenski zgodovini, kulturi in literaturi.
Rodbina Turjaških je bila več stoletij pomemben steber politične in vojaške moči na Kranjskem. Njeni pripadniki so imeli pomembno vlogo v času turških vpadov, reformacije in protireformacije. Med njimi so bili tudi humanisti in podporniki slovenske besede ter delovanja Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina.
Grad je močno navzoč tudi v slovenski kulturni zavesti. France Prešeren ga je s pesnitvijo Turjaška Rozamunda povzdignil v simbol plemenitosti, hrepenenja in tragične ljubezni. Po Jamnikovih besedah Turjak stoji kot nema priča zgodovinskih pretresov, ki so oblikovali slovensko deželo, ter kot opomin na korenine, iz katerih je zrasel slovenski narodni prostor.
Spomin na tragedijo leta 1943
Škof Jamnik se je v nadaljevanju dotaknil tudi tragičnih dogodkov septembra 1943. Spomnil je na obleganje in požig gradu ter na poboj ranjencev in večine ujetih pripadnikov vaških straž.
Ob tem je navedel pričevanje pisatelja Karla Mauserja, ki je tragedijo na Turjaku preživel. Mauser je zapisal, da so vaški stražarji 19. septembra 1943 po sedemdnevnih bojih zapustili goreči grad, za večino pa se je pot v ujetništvo končala s smrtjo.
Toda Mauserjeve besede po Jamnikovem poudarku niso bile poziv k maščevanju. Nasprotno, preživele je pozival, naj ob spominu na mrtve odrinejo grenkobo in misel na povračilo.
»Maščevanje nas dela podobne tistim, proti katerim smo se borili,« je zapisal Mauser in dodal: »Bodimo zvesti svojim mrtvim in bodimo jim hvaležni za vse, kar so nam dali.«
Odpuščanje ne pomeni zanikanja resnice
Jamnik je spomnil tudi na 12. september 1993, ko je takratni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar na Turjaku daroval prvo spominsko bogoslužje ob obletnici medvojnih dogodkov.
Šuštar je takrat zavrnil očitke, da spominjanje na žrtve pomeni odpiranje starih ran, revanšizem ali maščevalnost. »Gre za dejanje, s katerim kristjani pokažemo, da smo pripravljeni odpuščati,« je poudaril.
Po besedah škofa Jamnika je nadškof Šuštar s tem bogoslužjem pomembno prispeval k prizadevanjem za narodno spravo, ohranjanju spomina na žrtve medvojnega in povojnega nasilja ter širjenju kulture odpuščanja in medsebojnega razumevanja v slovenski družbi po osamosvojitvi.
Kristjan ne živi iz zamere
K odpuščanju po Jamnikovih besedah vabi tudi Božja beseda. Pšenično zrno, ki umre in obrodi sad, predstavlja novo življenje resnice, ljubezni in upanja. Tudi ob teminah človeške zgodovine ter nerazložljivosti zla in trpljenja kristjani verujejo v končno zmago dobrega in luči.
Ob besedah apostola Pavla iz Pisma Kološanom je škof zbrane povabil k usmiljenju, dobroti, ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. Poudaril je, da to niso samo lepe besede, ampak konkreten način življenja.
»Kristjan ne živi iz zamere, ampak iz hvaležnosti za Božje odpuščanje,« je dejal. Ljubezen po njegovih besedah omogoča odpuščanje, potrpežljivost in mir, Kristus pa ne sme biti zgolj del življenja, temveč njegovo središče.
Ob koncu je spomnil, da so vsi položaji, naslovi in funkcije zapisani minljivosti. Tisto, kar ostaja zapisano v večni Božji spomin, so dejanja srčne dobrote in poguma.
»Prav vsi, ne glede na prepričanje, filozofijo ali vero, smo povabljeni, da na tem svetu pustimo sled lepega in dobrega,« je sklenil škof Anton Jamnik.
