Zdravnica, ki tudi po upokojitvi ostaja blizu človeku

Naš gost 29. 08. 2026, 19:00 | Nataša Ličen

Dr. Anda Perdan je specialistka splošne oziroma družinske medicine, ki je skoraj štirideset let svoje poklicne poti posvetila ljudem v Gorenji vasi, v Poljanski dolini. Osemnajst let je vodila tudi otroško posvetovalnico ter opravljala preventivno delo s predšolskimi in šolskimi otroki. Dolgoletno delo na enem mestu ji je omogočilo, kar je v družinski medicini še posebej dragoceno, poznati ne le posameznika, ki je prišel k njej po nasvet in pomoč, ampak vso družino in vsaj približno njihovo življenjsko zgodbo.

Njeno razumevanje zdravniškega poklica je osebno in celostno. Po desetletjih izkušenj je poudarjala, da zdravnik ne more živeti namesto bolnika ali namesto njega sprejemati odločitve, lahko pa ga strokovno spremlja in mu je v oporo ter utehu. Njeno merilo je: »Kot zdravnik moraš biti pošten, strokoven, sočuten, ljudi moraš imeti rad.« Tudi ob umirajočih ji je veliko pomenila že sama navzočnost. Na hišni obisk je šla pogosto tudi tedaj, ko bolniku z medicinskimi ukrepi ni mogla več veliko ponuditi.

Podeželski človek mi je blizu, bližje moji duši

Upokojitev zanjo ni pomenila konca zdravniškega in prostovoljskega dela. Sodeluje v Fajdigovi ambulanti v Kranju, kjer prostovoljci nudijo brezplačno zdravstveno pomoč ljudem brez urejenega osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Pomemben del njihove dejavnosti je tudi zbiranje zdravil, sanitetnega materiala in drugih zdravstvenih pripomočkov za ljudi v stiski. Dr. Perdan je ob tem opozarjala, da lahko zdravilo, ki bi bilo pri nas zavrženo, drugje nekomu izboljša ali celo reši življenje. Velik del zbranega materiala so namenili tudi Ukrajini.

V oddaji Življenje išče pot smo jo predstavili tudi kot zdravnico, ki je pred kratkim obiskala Zakrpatje, kjer je sodelovala z Marijinimi sestrami pri pomoči revnim in prizadetim zaradi vojne. Tako se njena dolgoletna naravnanost k prostovoljstvu nadaljuje.

Življenje ni vedno lahko, je pa lepo.

Posebno mesto v njenem življenju imajo gore. Večkrat je obiskala Nepal, trikrat predavala v šoli za gorske vodnike, sodelovala z Gorsko reševalno službo ter kot zdravnica spremljala več himalajskih odprav, med drugim odprave Tomaža Humarja. Po katastrofalnem potresu je kot prostovoljka pomagala ljudem v Pakistanu, pozneje pa tudi v Nepalu. Gore zanjo niso bile le šport ali pustolovščina. Povedala je, da so bile skupaj z vero prostor, kjer se je notranje obnavljala, zorela in rasla kot človek – izkušnje iz gora pa so ji po njenem prepričanju pomagale, da je lahko dala več tudi svojim pacientom.

Njena zanimanja segajo tudi na umetniško področje. Rada slika, izobraževala se je za učiteljico svobodnega, zavestnega gibanja in vodila skupino v Stražišču. Tudi po zaključku rednega dela je želela ostati odprta za nove izkušnje in učenje. V njenem odnosu do življenjskih preizkušenj je mogoče prepoznati veliko življenjske trdnosti, iz težkih izkušenj, tudi izgub v gorah, je odnesla prepričanje, da lahko skozi bolečino dozorimo in v njej sčasoma odkrijemo tudi dobro.