Film, ki seže globoko v srce

Novice 30. 09. 2026, 09:09 Marjana Debevec

V slovenske kinematografe prihaja film Presveto Srce – Njegovemu kraljestvu ne bo konca. Premiera v Ljubljani bo v torek, 6. oktobra, ob 19. uri, v Odiseji v ljubljanskem BTC-ju, mariborska pa 13. oktobra v Mariboxu. Za ljubljansko premiero organizatorji priporočajo predhodni nakup vstopnic prek spleta. Če bodo ostala prosta mesta, bo vstopnice mogoče kupiti tudi na blagajni Odiseje.

Film Presveto Srce – Njegovemu kraljestvu ne bo konca, je posvečen češčenju Jezusovega Srca, v Slovenijo pa ga je pripeljala Skupnosti Emanuel. V njenem imenu je svoje vtisu po ogledu filma zapisala s. Helena Reberc.

Film Presveto Srce je predvsem dokumentarni film, ki vključuje nekaj igranih prizorov in pa več pričevanj iz našega časa. Gledalca povabi, da bi vstopil na notranjo duhovno pot, če se le zmore prepustiti njegovemu sporočilu.

Si upam sprejeti Jezusovo ljubezen?

Kar pa film sporoča, je preprosto jedro krščanstva, sporočilo, da Bog ljubi vsakega človeka in želi vsakogar odrešit. Naš največji izziv je sprejeti to ljubezen; upiramo se, se bojimo posledic, kaj bo, če vstopimo v resen odnos s Kristusom.

Vero radi spreminjamo v pravila ali pa še raje dajemo pod vprašaj Boga, resničnost njegove ljubezni. Film pokaže, da Božja ljubezen ni nedosegljiva, ampak nam prihaja naproti, če smo le minimalno odprti zanjo.

V Založbi Emanuel smo se potrudili, da bi film prišel v čimveč kinodvoran, ker je Božje ljubezen namenjena vsem. Nihče ni preveč oddaljen in nihče od nas mu ni preblizu, da ne bi zmogel koraka več.

V filmu slišimo obilje "močnih" trditev. Npr. da sta ljubezen Božjega srca in skrivnost križa neločljiva. Mi bi pogosto raje "poceni" ljubezen, ki je ponavadi površna, plitva – vzame le kar ji pri drugem ugaja, se pa ne poglobi, v bistvu ostaja brez pravega odnosa do drugega (ali do Boga).

Ko se zavem izjemne zahtevnosti ljubezni, lahko najdem lepoto tudi v križu.

Najbolj gledan katoliški film

Zanimivost filma je tudi, da je Presveto Srce v Franciji najbolj gledan katoliški film zadnjih desetletij. To je jasno sporočilo, da smo vsi ljudje ustvarjeni za nekaj več ...

Nikogar in nikjer, ne v Franciji, ne v Sloveniji, ne v Mehiki ali katerikoli državi na svetu ne more nasititi razvoj tehnologije ali udobno življenje, popotovanja, avanture ... še umetniški dosežki so samo hipno zadovoljstvo!

Vsebina filma je pretresljivo preprosta, tako, da jo hitro lahko spregledamo, pomendramo s kritiko ali z ignoriranjem in s sprenevedanjem, da se nas to ne tiče ... In vendar! Ne vemo, kakšen bo odmev v Sloveniji, želimo pa si, da bi prenovilo naš narod.

V filmu se pojavi stavek: »Svet umira, ker ne ve, da je ljubljen.« Tudi v slovenski družbi marsikdo notranje umira. Slovenci smo strašno kritični in morda še bolj samokritični. Lahko bi se celo vprašali ali nam ne manjka nekaj v osnovnem občutku ljubljenosti, občutku lastne vrednosti, ki je ni potrebno dokazovati.

Kje še najdemo dobrohotnost?

V naši kulturni in "izrazni" dediščini si manj izražamo naklonjenost in popolno sprejemanje kot v kakšni drugi kulturi, bolj pomembno se nam zdi ocenjevati napake drugega.

Zelo smo zahtevni, zato imamo pogosto tudi izjemne dosežke, pa naj bo to v znanosti, v športu ali v tehnologiji ... Težko pa najdemo dobrohotnost, ki temelji na spoštovanju in sprejemanju.

Sporočilo filma je izjemno bogato: kdor uspe biti dovolj pozoren in spremlja ta preplet pričevanj, razlag in komentarjev, bo ugotovil, da se osnovna misel stopnjuje in nadgrajuje.

Kdor jo želi spustiti v srce in v svoje življenje, je smiselno, da ob njej nadaljuje v pogovoru, v osebni meditaciji in tako postane del njegovega življenje. To bo oblikovalo in poglobilo naš najintimnejši odnos z Bogom.