Pokop in sprava v srcu Slovenije

Komentar tedna 26. 06. 2026, 21:44 dr. Janez Juhant

Ljudje svojo človeškost gradimo na izmenjavi, sožitju, delitvi duhovnih in tvarnih dobrin s soljudmi. Ustvarjamo svet govorice, pravil, navad in vrednot, ki dajejo okvir našemu življenju. Če je to povezano v Bogom, kot pravi papež Leon v okrožnici »Od Boga čudovito ustvarjeno človeštvo«, nastane človeško ustvarjalno mesto, sicer smo v prisilnem, nasilnem in nenaravnem Babilonskem stolpu, ki mora propasti.

Božje mesto ali Babilonski stolp

Več kot 45 let smo Slovenci živeli v takem stolpu zatiranja in laži. Posledice ostajajo, novi okviri demokracije: osamosvojitev Slovenije, pravna država, človekove pravice za vse ljudi, so zato okuženi in obremenjeni s primesmi vzorcev prisilnega stolpa polpreteklosti. Pomlad 1990 je sicer navdihnila spremembo in dala pogoje za graditev mesta, »kjer sobivata Bog človeštvo«. A za tako mesto mora človeštvo sodelovati z Bogom.

Slovenija v prisilnem Babilonskem stolpu

Zaznamovani smo s polpreteklimi bremeni in jih le počasi odlagamo. Praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi je bil leta 1945 na četrtek 31. maja. Procesije so se odvijale v vzdušju pritiskov na Cerkev z zadušenim širjenjem strahotnih novic o pobijanju ljudi. Begunci so se za praznik zgrnili v Vetrinjsko cerkev. Tri dni pred tem so začeli Angleži vračati domobrance, revolucionarji začeli podirati Božje temelje; graditi babilonski stolp nasilja, začel se je mrtvaški ples.

Pomenljiva je zgodba Vide, stare 9 let, ko so mimo njene hiše na Dolenjskem vozili kamioni ljudi v smrt. Domačini na kamionu so jo spoznali in zaklicali njeno ime, ona pa uročena od stražarjev kamiona z naperjenima brzostrelkama direktno vanjo. Leta 1977 se 17 letno dekle z jamarskimi prijatelji spustilo v jamo in ob spustu sto metrov v globino pristalo med človeškimi lobanjami ter okamenelo zakričalo, naj jo potegnejo ven.

Za vse življenje jo je pretresljivo doživetje zaznamovalo, režim pa nadzoroval, še danes živi v strahu in se boji maščevanja. A je vseeno napisala: povejte mojo zgodbo mladim. Obe dekleti sta z vero premagovali zapostavljanje, prenašali križ odrinjenosti in zatiranja, enako kot pomorjeni mučeniki, njih svojci in vsi preostali.

Težka je pot v človeško mesto celo z Bogom, kaj šele brez njega

Žalostni smo, da se danes po 81 letih povojnih pomorov govori o političnem soliranju in nujnosti soglasja za pokop mrtvih na Žalah. Ne verjamem, da bi sploh kdo mogel misliti, da žrtve Auschwitza ali Srebrenice niso enake nesrečnikom Macesnove Gorice in drugh med- in povojnih morišč po Sloveniji.

Zakaj se kamnita srca ne morejo dotakniti ran svojcev pomorjenih in drugih skoraj stoletje izrinjenih iz slovenskega občestva? Z zavajanjem, predsodki in lažmi je treba končati!

Prepričani smo torej, da nova oblast, ustoličena ravno na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, opravlja svojo državotvorno dolžnost. Sprejeti Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev je znak novega življenja in zagotovilo, da Slovenci zaživimo v mestu sobivanja vseh in bo Bog blagoslavljal ta prizadevanja. Vsi, mrtvi in živi smo ljudje.

Varuhinja človekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek pravi: »Gre za pravico do resnice, do vedeti za usodo bližnjega, do groba, do žalovanja in do dostojnega ravnanja s posmrtnimi ostanki.« Etično in pravno vprašanje zadeva žive in mrtve. Razumljivo, da ima predsednik vlade Janez Janša za izjemen dosežek, da je novi parlament sprejel novelo zakona o spominu in pokopu žrtev. Predolgo že svojci žrtev, organizacije in večina naše demokratične javnosti čaka na to soglasje. Čakamo, da bo molk s prstjo zasutih ust ganil slehernika, mu odprl razum in srce, da bo sprejel, da smo ljudje in nam vsem pripada dostojanstvo osebe in pravica do groba. Ob žrtvah nemške, italijanske, sovjetske in drugih armad na Žalah v Ljubljani, pokopljimo tudi svoje rojake, ki so se borili za svoj dom in rod! Kot smo lahko razbrali iz medijskih poročil, je bila tudi obravnava hrvaških žrtev pietetna- s krstami! Zaključimo molk zasutih ust, izdajmo mrliške liste in dajmo zadoščenje svojcem, kot opozarja varuhinja! Na blagoslovljenem kraju v srcu Slovenije bomo spravljeni ohranjali spomin in žalovali za svojci. Na to državotvorno dejanje okrepi našo mlado Slovenijo ob njeni 35. letnici!

Klic k sodelovanju in spravi

Ali ni torej že skrajni čas, spoštovani sodržavljani(ke), ki uživate revolucijske pridobitve, ki so jih Vaši predniki odvzeli rojakom, njih pa kruto odstranili v črno zemljo ali izgnanstvo, da uveljavimo pravice vsem in država opravi to nalogo? Bodite hvaležni za svoje dobrine, pustite pa mrtvim počivati v miru; sodržavljanom pa živeti in preživeti! Demokracija je vključevanje in delitev; in če že ne čutite z nami bolečin, ki jih je revolucija zadala našim prednikom in nas zaznamovala kot drugorazredne, naj Vas človeško dostojanstvo, narodni ponos in sočutje osvobajata za sodelovanje in spravo! Storite to zaradi svojih otrok, da ne bodo nespravljeni nosili bremen s sovraštvom obremenjene družbe!

Dotaknimo se ran, ki so nas zaznamovale, omehčajmo srca ter narodu vrnimo mir in ponos! Zato vam kličem k človeškosti in vživljanju. Ko bomo skupaj pokopali mrtve in opravili spravno sedmino, bo Slovenija vstala k novemu življenju. Tudi otroci, ki so jim revolucionarji pomorili starše ali sorodnike, bodo lahko dostojno preživeli še zadnja leta življenje in v miru odšli k svojim. Vsi bomo postali ljudje, država se bo utrdila v resnici in spravi za vse.

Dokazali boste, da ste demokrati in boste tudi Vi pripomogli, da bo Ljubljana postalo res heroj resnice, pravičnosti in sprave. Povrnili ji bomo dostojno mesto, ki ga je izgubila v medvojnih in povojnih pomorih ter teptanju pravic Slovencev in Slovenk in vseh drugih, ki so trpeli in umirali zaradi revolucionarnega nasilja. Osvobodili boste tako imenovane heroje laži ter vsem dali pokoj v resnični zgodovini, pravičnem miru in dostojnem spominu. Tako bomo tudi mladim zagotovili svobodo, polet in ustvarjalnost, saj želijo spokojno in spravljeno Slovenijo, v kateri bodo lahko pošteno živeli in delali. Zato društvo pošilja javnosti in odgovornim Izjavo, ki bo sledila.

Upam, da se tako verni kot vsi drugi zavedamo, da je pot samostojne Slovenije tlakovana s trpljenjem naših prednikov in oprana v krvi mučenikov, ki se jih danes spominjamo. Naj nam izprosijo mir in blagoslov za Slovenijo!