Koliko vam pomeni stavek: “Znanstveno je dokazano, da …" ?

Komentar tedna 02. 10. 2026, 14:35 Polonca in Tomaž Sokol

»Kristusov prepucij je končal v Saturnovi orbiti, Marija pa naj bi spočela skozi uho.« Približno tako nam nedavni članek, ki je najbrž slučajno sovpadal s praznikom Marijinega rojstva, v enem izmed slovenskih osrednjih časopisov predstavi nekatere nenavadne teološke razlage iz preteklosti – z obilico ironije in posmeha temu, kaj vse so bili nekoč pripravljeni verjeti celo zelo izobraženi ljudje

In priznajmo, nekatere ideje so tako bizarne, da se jim danes tudi verujoči zlahka posmehnemo.

Toda preprosto je pokazati na čudno idejo staro nekaj stoletij, ki nemara sploh ni bila širše priznana, poznana, kaj šele razglašena in se ob njej počutiti večvredno, razumno in napredno.

Precej težje pa je narediti isto z idejami lastnega časa.

Vsaka doba ima namreč svoje samoumevnosti. Svoje razlage v katere nihče več ne podvomi, svoje: »to vendar vsi vemo«, in prav tako kot se danes čudimo človeku, ki je nekoč poskušal teologijo prilagoditi Saturnovim obročem, se bodo morda nekoč naši zanamci čudili nam.

Vprašanje je samo: katerim našim prepričanjem?

Saturnove obroče je prvi opazil Galileo Galilei. Prav tisti, ki si ga številni, zaradi šolske zgodovine, še vedno predstavljajo, kako je zvezan, tik preden so predstavniki cerkve pod njim zakurili grmado vzkliknil: "Epur si muove!" Galileo seveda ni bil sežgan na grmadi - heliocentrizem, torej to, da se zemlja vrti okrog sonca in ne obratno, je pred njim zagovarjal že Nikolaj Kopernik, ki zaradi svojih odkritij ni bil v nikakršnih napetih odnosih s Cerkvijo, kar je dober opomnik, da v primeru Galilea ni šlo le za znanost proti cerkvi, kot nam je bilo predstavljeno pri zgodovini, temveč je do doživljenjskega hišnega pripora v domači vili pripeljal preplet njegovih znanstvenih raziskav, s katerimi je pričel vstopati na področje teologije ter konfliktov s cerkvenimi oblastmi. Svojo vero je kljub temu ohranjal. Zveni precej drugače, kot sežiganje na grmadi, mar ne? In še ena zanimivost: njemu pripisan vzklik Epur si muove, s katerim naj bi odjezikal inkvizitorjem, nemara sploh ni njegov, saj se je v zapisih začel pojavljati šele več kot sto let po njegovi smrti.

Galileo je s svojimi odkritji smel raziskovati in pojasnjevati naravo vesolja; Cerkev mu pri tem ni nasprotovala. Temu, da ga je cerkev omejila, se del družbe še danes hkrati posmehuje in zgraža. Članki, kot ga omenjava v začetku, pošiljajo subtilno sporočilo o tem, da je umik cerkve iz komentiranja znanosti napreden in potreben in znanost osvobaja kakršnekoli cenzure in omejitev.

Pa je res tako? Zanimiv je primer raziskovalke Virginie Steen-McIntyre, ki je leta 1981 z različnimi oblikami datiranja analizirala v 60ih letih odkrite kamnite artefakte, povezane z živalskimi ostanki. Njene datacije, ki so nakazovale na prisotnost ljudi na tem območju več stotisočletij prej, kot je veljalo do tedaj, niso postale del prevladujoče razlage in okoli interpretacije najdišča je sledil dolgotrajen strokovni spor. Toda namesto, da bi njenim rezultatom, za katerimi je stala tudi za ceno svoje kariere, namenili več pozornosti in raziskovanj, so se številni kolegi oddaljili od nje. Temo doktorata so ji zavrnili, izgubila je strokovne stike in od mednarodno ugledne raziskovalke in uslužbenke v vladnem laboratoriju je na koncu delala kot vrtnarka.

Morda bo potrebno le počakati nekaj desetletji... Kot je moralo preteči v primeru Alfreda Wegenerja, nemškega meteorologa in raziskovalca. Leta 1912 je Wegener predstavil teorijo premikanja celin. Opazil je, da se obale Južne Amerike in Afrike skoraj popolnoma ujemajo in da so na obeh straneh oceanov enaki fosili rastlin. Predvideval je, da so vse celine nekoč tvorile eno samo supercelino (imenoval jo je Pangaea), ki je nato razpadla in so se celine počasi oddaljevale. Ker ni bil geolog, ampak meteorolog in polarni raziskovalec in svoje ideje ni znal pojasniti z geološkim znanjem, jih je geološka stroka povsem zavrgla, saj je bila misel o razpadli pangei preveč radikalna in je ogrožala takrat uveljavljene geološke poglede. Njegova ideja je danes osnova za teorijo tektonskih plošč.

Danes je znanost na številnih področjih, še posebej pa na družbenem silno spolitizirana in odvisna od premožnih svetovnih elit. Kako se nam bi smejali Galilejevi sodobniki, če bi slišal ideje o 76 spolih in tem, da je ženska lahko tudi moški, če tako želi. Tako, kot se bodo tem idejam najbrž smejali čez nekaj sto let... ali pa še prej. Da ne bi izgubili kariere, so raziskovalci tudi danes pogosto primorani interpretacije raziskav oblikovati tako, da zadostijo naročnikom, ki so del prebujenskih - woke ideologij, četudi to pomeni sprevračanje resnice in resničnih odkritij. Nevroznanstvenica Debra Soh je v dokumentarnem filmu What Is a Woman? (Kaj je ženska?) povedala, da je akademski svet zapustila, ker je postajalo vse težje opravljati raziskave brez pričakovanja vnaprej določenega, ideološko sprejemljivega rezultata. Podobna je zgodba psihologa Jordana Petersona, ki je zaradi številnih pritiskov, ker ni sodeloval s trenutno prevladujočo znanostjo in svojih študentov ni želel nagovarjati po izmišljenem spolu, moral zapustiti Univerzo v Torontu.

Zabaven, če ne kar grotesken, je eksperiment, ki so ga med letoma 2017 in 2018 izvajali trije akademiki Helen Pluckrose, James Lindsay in Peter Boghossian , ki so napisali 20 namerno absurdnih in ideološko pretiranih znanstvenih člankov, s področja študije spola, LGBTQ študij, kritične rasne teorije ipd. Eden izmed člankov je bil celo v prebujenski žargon predelano 12. poglavje Hitlerjevega Main Kampfa. Do odkritja potegavščine so bili v "znanstvenih" revijah objavljeni štirje članki, trije so čakali na objavo, sedem jih je bilo v recenziji. Njihov cilj je bil pokazati, da lahko v nekaterih akademskih področjih ideološko sprejemljiva teza prestane recenzijo tudi takrat, ko je argument namerno absurden ali metodološko šibek.

Torej, če znanstvenik sodeluje z elitami, ki odločajo, kaj danes verjamemo ali ne, lahko za "znastveno potrjeno" ponudimo skoraj karkoli, če pa, nasprotno, o tem dvomimo pa... Hm, ali sploh smemo dvomiti?

Cerkev, ki nas naj bi, vsaj tako menijo zunanji opazovalci, cenzurirala in omejevala na vseh področjih, nam pravzaprav, v nasprotju z drugimi verami in celo nekaterimi področji v znanosti, dopušča dvom in nas vabi k raziskovanju. Ob tem se spomnimo svetega Tomaža. Jezus je res dejal: Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali, a Tomažovega dvoma ni obsodil, temveč ga je razblinil.

Kaj pa sodobna znanost, ki je toliko naprednejša od zasmehovane "srednjeveške Cerkve" - nam dopušča dvom in spraševanje?

Naj navedem nekaj primerov:

- Ali se smemo spraševati o vplivu težkih kovin na zdravje? Ali smemo razmišljati od kje prihajajo v naša telesa, morda kritično raziskovati varnost posameznih sestavin cepiv, ne da bi bilo že samo vprašanje označeno za teorijo zarote?

- V hadronski trkalnik v Cernu so države v skoraj 30 letih vložile že preko 10 miljard dolarjev denarja. in razmišljajo o tem, da bi zgradile novega. Ali lahko dvomimo v smiselnost ogromnih vlaganj denarja v raziskave, katerih praktične koristi niso znane vnaprej, kajti prav tako kot "lahko bodo nekaj odkrili" obstaja tudi možnost "ne bodo".

- Statistika kaže, da je avtističnih otrok vedno več, vendar se zdi, da je edina dovoljena razprava o tem, kaj avtizem je. Zakaj se ta motnja tako pogosto pojavlja in kaj jo povzroča, pa je že na področju nedovoljenega.

- Ali smemo razpravljati o tem, katere vrste raziskav bi morale imeti etične meje in kdo naj te meje postavlja?

- Upamo danes na glas razmišljati, ali je za obstoj in razvoj življenja prava razlaga slepa kombinacija naključja in naravnih procesov – ali je razumno razmišljati tudi o možnosti stvarjenja in inteligentnega načrta?

Če se danes na glas sprašuješ o takih in podobnih vprašanjih - četudi se ne oklepaš alternativnih razlag ali v njih prav tako dvomiš, si običajno označen za teoretika zarote in ravnozemljaša, kar je še malo v primerjavi z zapravljeno karierno potjo.

Težko bi rekli, da znanost danes ni podvržena močnim pritiskom in samocenzuri raziskovalcev, mar ne?

Ob dejstvu, da Vatikan občasno gosti in da prostor za širjenje idej tudi osebam, ki v javnosti sicer širijo protikrščanski nauk - naprimer aktivno spodbujajo pravico do splava, nenazadnje naj bi ta teden v Vatikanskih vrtovih imela govor celo Nika Kovač, čeprav v resničnost njene objave dvomiva, saj razen njenega njenega zapisa ni nobenih sledi o tem dogodku, si človek drzne zastaviti še eno vprašanje: Mar ne bi bilo dobro, da bi Cerkev tudi danes znala, vsaj svoj prostor – in morda tudi družbo – zaščititi pred idejami, ki spodkopavajo dostojanstvo človeka?