Škof Jurij Bizjak praznuje 25 let škofovske službe. Na kaj je najbolj ponosen?

| 05.07.2025, 04:00 Alen Salihović

Škofa Jurija Bizjaka smo gostili v posebnem pogovoru pred umestitvijo novega koprskega škofa Petra Štumpfa. Najprej je bil 12 let pomožni škof, nato pa 13 let koprski ordinarij. O svojem delu je dejal, da mu ne bi uspelo brez dobrih sodelavcev. Posebej je izpostavil združevanje župnij, izgradnjo prostorov za arhiv, novo grobnico v stolnici ter Petrov dom za ostarele duhovnike v Šempetru.

Škof Jurij Bizjak je v pogovoru uvodoma izrazil hvaležnost, da je bil kar 12 let pomožni škof, kar mu je pomagalo bolje spoznati škofijo, še preden jo je kot ordinarij prevzel. »Videl sem, da škof sam ne zmore ničesar. Njegova vloga je, da usmerja, pripravlja, vodi stvari naprej. Zahvaljujem se vsem v kuriji, ki so bili zelo razumevajoči, potrpežljivi – skupaj smo lepo vodili škofijo naprej. Hvaležen sem tudi župnikom, brez katerih je škof brez moči, ter vsem ljudem, ki so prisluhnili našim načrtom in pomagali pri njihovem uresničevanju.«

Na vprašanje, kako se je škofija spremenila od leta 2012, ko jo je prevzel, je odgovoril z zanimivo primerjavo: »Škofija je kot romar, ki potuje navzven in navznoter. Zunanja dela so bolj opazna, a verjamem, da imajo učinek tudi navznoter. Zadal sem si pet prednostnih nalog: pomnožiti sadove duha, izboljšati upravo škofije, okrepiti delovanje Karitas, skrbeti za sakralno dediščino in spodbujati sodelovanje med duhovniki. Na vsakem področju smo skušali narediti korak naprej.«

Posebej je omenil vzpostavitev osebnih blagajn in medsebojno solidarnost med duhovniki, saj so v skupni fond prispevali določen odstotek, ki se je nato razdelil tistim z manjšimi prihodki. »Vzpostavili smo nove prostore za arhiv v Kopru, uredili grobnico v stolnici, cerkev sv. Blaža in zakristijo, obnovili prostore na Trgu Brolo 10, zgradili Petrov dom za ostarele duhovnike v Šempetru, preuredili župnije, v Strunjanu obnovili Pastoralni dom Stella Maris, za zavetnika škofije izbrali sv. Hieronima, prenovili Škofijsko karitas in arhiv … Prepričan sem, da vse to zunanje dogajanje odmeva tudi v notranjosti.«

Poudaril je tudi nujnost združevanja župnij zaradi pomanjkanja duhovnikov: »V času mojega službovanja, od leta 2012 do danes, sem posvetil 14 duhovnikov, pokopal pa 42. To me je pretreslo. Zaradi tega smo morali združevati župnije. Povprečna starost duhovnikov se je povečala, prihodnost bo zahtevnejša. Združili smo približno polovico župnij. Sprva je bilo nekaj vprašanj glede svetih maš in premoženja, a danes se kaže, da je bila to prava odločitev. V tej polovici župnij je živela le desetina prebivalstva, torej smo premaknili malo. Z nekaj več napora dušnih pastirjev ljudje skoraj ne občutijo pomanjkanja – maš je približno enako, duhovniki in verniki pa so postali bolj prilagodljivi.«

Sodelovanje z lokalnimi skupnostmi ocenjuje kot zelo pozitivno: »Z lokalnimi skupnostmi smo lepo sodelovali, predvsem pri obnovi sakralne dediščine in urejanju zemljiškoknjižnih zadev. Vrhunec sodelovanja je bilo leto sv. Nazarija, ko so nas v marsičem celo prehiteli. Cerkev deluje po dveh tirih: eni so postava, drugi karizma. Črka in duh. Črka brez duha duši, duh brez črke pa izpuhti.«