Beseda je zakon! | (foto: ARO)
Slovenci in jezik
Beseda je zakon! Prof. dr. Hotimir Tivadar
Z januarjem 2025 začenjamo z našim radijsko-spletnim jezikovnim kotičkom na Radiu Ognjišče. Našim sem poudaril zato, ker ga bomo sooblikovali tako strokovnjaki kot novinarji in poslušalci. Kot slovenist, slavist, tisti, ki se z jezikom ukvarja že nekaj desetletij, bom posredoval nekaj svojih spoznanj, načel, pravil, marsikaj pa se bo izkristaliziralo skozi diskusijo.
Kotiček, pogosto je to ob ognjišču, nam načeloma pomeni nekaj prijetnega, domačega. Prostor, kjer nam je prijetno in toplo, sploh če zakurimo, npr. v kaminu. Tudi v naravi, na prostem se radi stisnemo v nek kot in si zakurimo ogenj, da nam je prijetno.
In takšna je tudi naša želja pri tem jezikovnem razpravljanju. Želim si, da bi brali, govorili in razpravljali o jeziku vsi slovensko govoreči, različnih starosti, različnih poklicev in tudi svetovnih nazorov. Skupna pa nam mora biti ljubezen, ljubezen do sočloveka in seveda do jezika. Jezik, še posebej njegov govorjeni kod, je namreč vezan na človekovo bit. Brez jezika nas ni, pa kakršen že koli je ta naš slovenski jezik.
In Slovenci imamo svoj jezik še posebej radi, saj nas je izoblikoval kot narod in jezikovno skupnost. Ta usmeritev je na Slovenskem živa še danes. In temu, ljubezni do slovenske kulture, jezika se ne bomo izogibali. Vendar bomo tudi opozarjali na “pretirano ljubezen”, ki potem pogosto preraste v nasprotno čustvo, tj. sovraštvo.
Če razpravljamo v znanosti, jezikoslovju, o jeziku, seveda načeloma ne govorimo o ljubezni, saj je poslanstvo nas znanstvenikov raziskati in objektivno predstaviti jezik. Naloga nas slovenistov je opisati, tudi kodificirati, tj. predpisati določena pravila, npr. v pravopisu. Na žalost na Slovenskem ne v samostojni kodifikacijski knjigi za govorjeni jezik – pravorečju. Toda pri normativnih vprašanjih in v pedagoške namene moramo postaviti zelo jasna pravila. Jasna pravila so zaželena tudi v širši javnosti, in sicer predvsem zaradi razumljivosti naših besedil in medsebojnega sporazumevanja, posledično tudi razumevanja med nami bližnjimi prebivalci našega planeta Zemlja, ki se združujemo okoli slovenščine, preljube in skozi stoletja nam vsem dane. Ta uvodnik, ki je oz. bo delno predstavljen tudi v zvočni obliki, zato začenjam s poudarkom na pozitivnem čustvu, tj. ljubezni, ki nas vodi skozi življenje in naše poslanstvo na zemlji.
Kot pravi sveti Avguštin: »Z ljubeznijo do bližnjega so revni bogati; brez ljubezni do bližnjega so bogati revni.«
In če nimamo radi svojega poklica, tudi trpimo v službi. Pedagogi, še posebej slovenisti moramo imeti posebej radi svoj jezik in govorce tega jezika. Imeti rad svoj jezik? Mogoče je to bolje reči kot ljubiti, saj ljubezen pogosto hitro preskoči tudi v neko veliko strast. Čeprav, če hočeš uspeti v svojem poklicu, moraš goreti, če uporabim znano Slomškovo vodilo: »Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti.« Slomšek je posebej izpostavljal tudi slovenščino in izobraževanje.
Ta kotiček bo tudi izobraževalne, poljudnoznanstvene narave, zato je omemba Slomška, ki je dosti naredil za izobraževanje in razvoj slovenščine, v bistvu nujna. V tem našem ognjiščnem kotičku ne bomo žugali s pedagoškim kazalcem, kot je bilo to pogosto tudi v Slomškovem času, ampak bomo izhajali iz izkušenj dolgoletnih novinarjev, voditeljev, govorcev, piscev in seveda vas poslušalcev Radia Ognjišče ter bralcev tega spletnega portala. Toda to še ne pomeni, da ne bomo podali konkretnih rešitev, jasno opisali stanja in priporočali kar najboljšo rešitev za uporabnika, ki z dobrim in kakovostnim sporočilom doseže svoj namen. Konkretnosti in jasne vsebine je danes še posebej v javnosti in medijih premalo.
Pogosto pa se jasnost in neposrednost, direktnost, tudi natančnost zamenjuje z nesramnostjo, dlakocepstvom (to besedo SSKJ še ne pozna, verjetno pa jo vsi poznate). Edino temu, nesramnemu, žlehtnobnemu (tega pridevnika iz besede tujega izvora SSKJ še ne popiše) komuniciranju se bomo izognili. In ravno zaradi tega se bomo pretirani čustvenosti, strasti izogibali, da bomo ostali zavezani vsebini in razreševanju določenih težav, svetovanju. Pri tem pa ne bomo vedno kratki. Jedrnati DA, toda NE zelo kratki, kot je načeloma PREkratko sodobno javno komuniciranje. Seveda ne bomo niti predolgi, še posebej ne v radijskem delu, kjer bo čas zelo kratko odmerjen.
Za slovenščino pa si moramo vzeti čas, za vsak jezik si moramo vzeti čas, da se ga dobro naučimo. Načeloma bodo govorjene oddaje pospremljene s približno dvema stranema dolgim pisnim besedilom, ki mu bodo dodani primeri. Ta besedila bomo dopolnjevali in popravljali, še posebej ko bomo razreševali kakšne konkretne jezikovne zadrege. Toliko besed ne bi smelo biti preveč ne za mlajše ne za starejše bralce in poslušalce.
V tem uvodnem delu bi želel izpostaviti še naslednji pogled na slovenščino, ki je povezana z izbiro naslova Slovenci in jezik. Pogosto gledamo na slovenščino kot na ekskluzivno pravico do rabe jezika le Slovencev po narodnosti. Z ustanovitvijo samostojne države Republike Slovenije je slovenščina postala uradni in sporazumevalni jezik naše države, v bistvu prvi in edini, z izjemo območij, kjer živijo pripadniki italijanske in madžarske skupnosti. Tudi v mednarodnem prostoru govorimo slovensko. Zaradi spremenjenih okoliščin globaliziranega sveta je slovenščina v zadnjih desetletjih še toliko bolj postala sporazumevalni in tudi uradni jezik ne samo Slovencev po narodnosti, ampak slovenskih govorcev različnih narodov. Tak zelo odprt odnos do jezika nam je sicer znan že iz časa pred 19. stoletjem, ko se je območje določenega jezika opredeljevalo z njegovo rabo, ne pa z narodnostjo. Zaradi tega nikakor ni sprejemljivo izločevanje govorcev slovenščine glede na njihovo “neslovensko” poreklo. Bistveno je, da govorimo slovensko in spoštujemo slovenski jezik, s tem pa tudi slovensko kulturo. S poznavanjem jezika, literature in kulture odpadejo tudi predsodki in negativna čustva, predvsem strah. Načeloma se bojimo tistega, česar ne poznamo.
Tudi neznanje celo lastnega jezika lahko vzbuja strah. In ti naši pogovori in zapisi naj bodo namenjeni predvsem temu, da bomo radi pisali in govorili slovensko. Brez slovenščine namreč niti tega raja pod Triglavom ne bo oz. ne bo več tako rajski kot lahko vidimo v živo, če se le odpravimo po tej naši deželi, ki je danes samostojna država. In v tej kulturi slovenskega jezika, ki ga najlepše označuje himna naše države, je usmerjenost k življenju vseh ljudi in sobivanju, kar je s kakovostnim jezikom možno, lepše, prijetnejše in boljše. Z ljubeznijo do jezika in svoje skupnosti ni nič narobe. Ne smemo pa biti preobčutljivi, preveč (samo)svoji, v strokovni literaturi bi temu rekli čistunski in puristični. In takšen bo ta jezikovni kotiček, namenjen vsem Slovencem in slovensko govorečim povsod po svetu in ne samo v Republiki Sloveniji. Namenjen vsem, ki dobro v srcu mislijo. Veselim se, z malo treme, vseh nadaljnjih zapisov in razpravljanj v radijskem etru in na spletu.
DODATEK
dlakocépstvo -a s (ẹ̑)
ekspr. razčlenjevanje problema do nepomembnih malenkosti: tvoje debatiranje vodi že v dlakocepstvo; brezplodno, doktrinarsko dlakocepstvo / dlakocepstvo uradnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 11. 2025.
dlakocépstvo dlakocépstva samostalnik srednjega spola [dlakocépstvo]
slabšalno dejanje, lastnost koga, da se prenatančno ukvarja z nepomembnimi podrobnostmi
ETIMOLOGIJA: iz dlakocep iz ↑dlakocepiti
eSSKJ, www.fran.si, dostop 30. 11. 2025.
SSKJ2:
žlehtnôba -e ž (ó) nižje pog.
1. hudobnost, zlobnost: nenadoma ga je prijela žlehtnoba; ne zamerimo jim žlehtnobe
2. hudoben, zloben človek: ona je prava žlehtnoba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 11. 2025.
SP 2001:
žlehtnôba -e ž, pojm. (ó) neknj. ljud. hudobnost, zlobnost; člov., neknj. ljud. hudobnež, zlobnež
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 30. 11. 2025.
žlehtnóba – glej žlȅht
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 11. 2025.
Kot piše v etimološkem slovarju na podlagi nemških etimoloških slovarjev, žlehtnóba – glej žlȅht, ki je opredeljen kot neskl. prid., pomeni ‛hudoben, slab’ = lat.‛malus, malitiosus’ (16. stol.), žléhten.
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 30. 11. 2025.
Beseda žlehtnoba se pogosto izgovori brez t, ki otežuje izgovor – zaradi sosednjega n se namreč tudi zapornik t izgovarja nosno, Toporišič je rekel favkalno. Ravno zaradi tovrstnega težavnega izgovora poznamo v posameznih narečjih gnar (Ni več gnarja pr hiš.) namesto dnar (iz denar). V knjižnem jeziku pa je seveda denar.
O pomenu besede, ki mora širiti dobro, so govorile tudi jaslice v cerkvi svetega Marka nad Koprom:
