Mag. Marjetka Balkovec Debevec, ob razglasitvi Slovenskega šolskega muzeja za Slovenski muzej leta, drži v rokah listino z Valvasorjevo nagrado. | (foto: Andrej Peunik)
Brez zgodovine smo prazni
Via positiva Nataša Ličen
Slovenski šolski muzej je Muzej leta. Stanovski kolegi so ob izboru izpostavili delo zadnjih petih let v muzeju ter postavljeno stalno razstavo »Šola je zakon«, ki ni samo pripoved o zgodovini šolstva, ampak je prikaz bogate zgodovine Slovencev. Pogovarjali smo se z Marjetko Balkovec Debevec, mag. Znanosti etnologije in profesorico zgodovine, muzejsko svetnico in vodjo Kustodiata.
»Nagrada je kot velika in lepa pentlja, ki je povezala delo zadnjih let v našem muzeju. Zgodovina, zapisana v učbenikih in literaturi, nosi temeljne postavke, ki oživijo s tem, ko ljudje spregovorijo. Kajti vsak človek ima svojo zgodbo, svoje spomine. Za etnologa je to izziv, ni enostavno, ker moraš izluščiti resnico. Med vrsticami moraš tudi prepoznati kaj ljudje povedo. To kar zapišeš, moraš temeljito preveriti ali res drži. Tudi pri drugih sogovornikih. Res pa je, da marsikaj ostane samo med nami in človekom, s katerim se pogovarjamo. Ni samo etnološko pričevanje, to so tudi lepe osebne povezave, navezave, modrosti, ki nam jih dajo ljudje za vse življenje.«
Ne smemo ostati samo v zgodovini, ampak iz zgodovine gledati za naprej
»V Slovenskem šolskem muzeju ne želimo biti zgolj ustanova, ki skrbi samo za zgodovino. Zanimajo nas tudi vprašanja, kakšno bo izobraževanje, vzgoja, šolstvo naprej. V tej smeri imamo tudi načrte. Saj poznamo zgodbe, ko je ljudem požar ali povodenj uničila vse in je bilo nekaj najhujšega, da so izgubili dragocene osebne spomine. Njihovo osebno lastno zgodovino. Ostala je le še v njihovih mislih. Niso imeli več nič oprijemljivega. Če to prenesemo na širšo zgodovino, ima zgodovina seveda izjemen pomen za rast in razvoj naroda. Brez zgodovine ni rasti naprej.«
»Kako pa ta spomin ostaja in kako ga zapišemo za naprej, pa je velika odgovornost zgodovinarjev. To prav gotovo. Zgodovina me je vedno zanimala, že v otroštvu sem začela veliko brati in z zanimanjem sem poslušala raznorazne pripovedi starejših. Pozneje v najstništvu so me mikale še druge kulturne smeri. Odločilen pa je bil mladinski raziskovalni tabor v Semiču, projekt za mlade, na katerem so vrhunski strokovnjaki skupaj z nami raziskovali na terenu. Prišla sem v skupino etnologov in to je bilo to.«
Ko se dotakneš skorajda že preperelega lista z lastnoročno pisavo, se vzpostavi poseben stik. Posebno doživetje. List spregovori. Odkrije toliko zanimivega.
»Vire je treba vedno preveriti. Za Slovenski šolski muzej lahko rečem, da imamo tudi lepo, bogato zbirko arhivskih virov. Sicer nismo pristojni za hranjenje arhivskega gradiva šol. Imamo pa izjemno zanimivo zbirko, tako imenovano dokumentacijo šol, po domače rečemo mape šol. Povzetek zgodovine posamezne šole. Dragoceno za številne raziskovalce, ki prihajajo v naš muzej, za šole, ki se ob jubilejih obračajo na nas. Je pa ta stik preko virov s sodobnim šolstvom zelo dragocen.«
»Med biseri od predmetov v našem muzeju je zame na primer lesena torbica, zbita doma iz lesenih deščic. Ali recimo emajlirana skodelica s pikami, ki so jih včasih uporabljali za malico. Če pogledam bolj resno gradivo, pa recimo Šolski zakon iz leta 1775, Stanovske šola v Ljubljani, v katerem šolski red določa vedenje učencev od jutra do večera. Eden prvih stavkov se začne nekako takole: »Ko otrok zjutraj vstane, naj najprej zmoli in ljubeznivo pozdravi starše, potem pa naj se odpravi v šolo.« To so dokumenti, pričevanja, ki me vedno znova očarajo.«
Kdaj je bila šola dobra?
»Mislim, da je šola želela biti dobra od samih začetkov – torej že od tistih prvih samostanskih, župnijskih šol, ki so učile in vzgajale posameznike – predvsem dečke, pa potem Uršulinske šole, ki so veljale za izjemno dobre. Uršulinke so pri nas začele s šolo leta 1703, to je izjemno bogata tradicija. Slovenski šolski muzej deluje v prostorih uršulinskih šol, imamo tudi povečano fotografijo hodnika iz takratnih časov, kjer je danes razstava »Šola je zakon«. Vladarica Marija Terezija z uvedbo obveznega šolstva – lani je minilo 250 let, pomeni prelom za šolstvo in življenje sploh. Glavna ideja je, da je temelj bogate in srečne družbe, vzgoja in šolanje vseh deklic in dečkov. Že tu je veljala ideja, da naj bo šola dobra. Zdaj pa, kaj je dobro? Vsekakor so bili načrti, da bodo otroke izobrazili, da bodo širili splošno kulturo. Učitelj je bil v devetnajstem stoletju jedro družbe, steber v kraju, ki je širil znanje. Veljal je za moralno avtoriteto. Dajali so vrednost in čast poklicu. V šoli se vse prepleta, razen, sprašujmo se, ali je danes še vedno tudi vzgoja?«
