Dr. Dan Podjed: Redno si privoščimo odklop

Via positiva | 24.10.2024, 18:00 Nataša Ličen

Krizolacija je najbolj običajno stanje sveta, v katerem živimo. S krizo se zjutraj prebujamo, ko vzamemo v roke telefon, ki nas z nastavljeno budilko prebudi, in pogledamo po novostih. Sedeminosemdeset odstotkov ljudi vzame telefon v roke v prvi uri po prebujanju. Ne zbudi nas dejansko budilka, temveč kriza. Če pogledamo na katerikoli novičarski portal, bo prvih pet novic kriza - kot škaf mrzle vode.

Zapisane misli v uvodu je izrekel dr. Dan Podjed, ki smo ga povabili pred mikrofon za oddajo Via Positiva, antropolog, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU in izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2010 je sodeloval pri ustanavljanju Mreže za aplikativno antropologijo Evropskega združenja socialnih antropologov (EASA) in jo vodil do leta 2018, zdaj pa ima v tej organizaciji funkcijo izvršnega svetovalca.

Do naslednjega leta bomo imeli na planetu petinsedemdeset milijard pametnih naprav. To je res veliko, kaj ne?, v primerjavi z osmimi milijardami bolj ali manj pametnih ljudi.

»Kriza, ki jo gledamo od jutra do večera pred zasloni, je nekaj kar nas spravlja k razmišljanju, da je svet večinoma slab, da so ljudje - če ravnajo drug do drugega tako, kot gledamo, večinoma slabi in podobno. Ravno zasloni so ena od gonilnih sil, ki nas tišči v začarani krog izolacije. Kriza ne sme postati normalno stanje, na to ne smemo pristati. Čez deset let bomo še bolj povezani s tehnologijami, zato naj bo pravica do odklopa nekaj, kar si redno privoščimo.«

»Ustvarjamo družbo na daljinsko upravljanje? Ustvarjamo novega Boga, ki mu rečemo umetna inteligenca? To so pomembne dileme. Dejansko živimo v času, ki mu rečemo tudi čas digitalne preobrazbe. Vprašati se moramo, kakšen človek nastaja v tej preobrazbi? Da lahko razmišljamo o tem, pa potrebujemo odklop.«

Z dr. Danom Podjedom smo se pogovarjali tudi ob iztočnicah njegove knjige Krizolacija.

Krize so se med seboj prepletle

»Energetska kriza je posledica vojne, naravne katastrofe so posledica podnebne krize, energetska kriza vpliva tudi na podnebje, skratka, vse to se je prepletlo in brbota v ozadju, zato se mi zdi, da živimo v času trajne krize. Kriza, ki je bila nekoč izredno stanje, je postala nova normalnost. Živimo globoko v času egocena, ko sebe potiskamo v središče in postajamo vsak zase najpomembnejši junak tega sveta. Konkretno se to dogaja spet zaradi tehnologij, ki nas silijo v ospredje. Drugo so potem omrežja, zaradi katerih smo tako zaverovani v svojo podobo, da pogosto spregledamo drugega. Paradoks sreče je, da jo najdemo, ko pozabimo nase. Lahko ves dan brskamo po svojem popku, pa tam sreče ne bomo našli. Sreče ne najdeš v sebi, temveč ob sebi.«

Živimo v nenavadnem času. Doživljamo inflacijo prijateljev in hkrati devalvacijo tega pojma. Dejansko imamo vse manj časa za prijatelje.

»Trenutno se najbolj ukvarjam z osebnostno krizo, ki vsake toliko doleti tudi mene. Opažam, da sem prezaseden, skušam se razbremeniti. Hkrati pa se mi zdi pomembno, da o stvareh, ki jih raziskujem, tudi govorim in predstavljam. Vse krize, ki se dogajajo nam in drugod po svetu. Vodim raziskovalni projekt, kjer v sodelovanju s kolegi s Hrvaške, raziskujemo na različnih območjih, kako ljudje doživljamo svojo izoliranost. Pokazalo se je, da ima več obrazov, ne samo negativnega. Izolacija je večplastna, v njem se med seboj mešata tako via pozitiva kot via negativa.«

Kar je res pomembno, je osebno

»V planerjih, v beležnicah si moramo vnaprej zapisati čas, ki si ga vzamemo za druženje s prijatelji, za romantičen zmenek s partnerko oziroma partnerjem. Za ljudi, ki so nam dragi. Teh ljudi je malo in zanje si je treba vzeti čas, si ga rezervirati vnaprej. Kar priporočam je, da si čas lahko vzamete tudi s pomočjo tehnologij. Nisem namreč tehnofob, ravno nasprotno, kot ste očitno opazili, sem infoholik in tehnofil. Ne skrbi me samo, kaj se dogaja z mladimi, z otroki, gre za družbo, bomo ustvarili državljane, ki so avtonomni, ali bomo ustvarili družbo na daljinsko upravljanje? Zamenjali smo skrb, ljubezen in nadzor. «

Zaradi preobilja informacij postanemo zmedeni, naša pozornost razdrobljena in nismo nič bolj pametni, kvečjemu manj.

»Na svojem telefonu uporabljam aplikacijo »minimalist phone«, zaradi katerega je zaslon bolj dolgočasen, ni ikonic, ki so običajno zelo mikavne in zabavne. Pritegnejo, da pogledamo, kaj je zadaj, kaj se skriva za njimi. Ob postelji sem si namestil klasično budilko. To so ukrepi za manj vklopljenosti. Sicer, če se bodo vse pametne naprave potegovale za našo pozornost, se nam bo zmešalo, oziroma, nam bo vsa pozornost padla. Ravno pozornost imamo vedno bolj razdrobljeno na več različnih koncev.«

Vse te pametne naprave ne uporabljajmo na pamet, ampak po pameti

»Za našo pozornost se potegujejo pametni hladilniki, pametni računalniki, pametni telefoni, pametna stranišča, pametno vse. Vso to pamet uporabljajmo - ne na pamet, ampak po pameti. To so lahko koristni pripomočki, ki nam pomagajo srečati se z ljudmi, se orientirati v prostoru, dobiti koristne informacije, hkrati pa nam preveč informacij lahko tudi škodi. Mislim, da smo šli čez neko faza vrha ideje, da nas bo vse digitalno bolj povezalo, in da spet prihajamo do točke, ko ugotavljamo, da se moramo občasno srečati v živo, od blizu, in da ne moremo vsega početi na daljavo.«

Iskreno verjamem, da smo ljudje boljši, kot si mislimo. Da imamo v sebi več dobrega, kar lahko damo.

Antropologija

Dr. Dan Podjed je leta 2013 zasnoval dogodek Why the World Needs Anthropologists, ki je postal osrednje stičišče aplikativne antropologije v Evropi in tudi na svetovni ravni.
»Podjetje Microsoft je trenutno drugi največji zaposlovalec antropologov v ZDA za ameriško vlado, ki zaposluje antropologe na javnih univerzah, ker se želijo približati še bolj resničnim potrebam ljudi. Prepričan sem, da bi bilo omrežje Facebook drugačno, če bi bil v izvorni skupini snovalcev še kakšen družboslovec, humanist. Omrežje bi bilo gotovo bolj socialno, ne pa da smo zaradi omrežja bolj asocialni. V tem času razčlovečenja še bolj potrebujemo antropologe, ko mislimo, da je vse narobe, da nas opozorijo - ne samo, kaj je slabega na svetu, ampak tudi, kaj je dobrega na svetu.«