Družina Jenko na festivalu sirov | (foto: FB Kmetija pr' Matevž)
Eva Vrevc Jenko: Poskrbeti zase, da lahko poskrbiš še za druge
Kmetijstvo | 15.10.2025, 06:01 Robert Božič
15. oktober je za Svetovni dan kmetic pred skoraj tremi desetletji razglasila OZN. Z njim želi priznati bistveno vlogo kmečkih žena in deklet pri ohranjanju podeželskih skupnosti, spodbujanju gospodarskega razvoja, izboljšanja prehranske varnosti in izkoreninjenja revščine«.
Jasno je, da so ti cilji umerjeni predvsem s pogledom v »tretji svet«, poleg odprave revščine in lakote pa Združeni narodi še posebej naglašujejo zahtevo po enakosti spolov.
Pomembna in zelo široka vloga kmetice
Eva Vrevc Jenko, s Kmetije pr' Matevž pravi, da vlogo mame, žene, sirarke in kmetice doživlja zelo široko:
»Imam občutek, da poleg tega, da smo odgovorne za družino, se pravi za otroke, smo tudi nekakšen varnostni ventil za moža, ker smo oseba, s katero deli svoje stiske in skrbi. Smo tiste, ki se največ ukvarjamo z otroci in jim nekako v bistvu predajamo tudi vsa naša znanja, pripadnost do kmetije in s tem skrbimo za naslednje generacije v kmetijstvu.«
Eva še dodaja, da prav kmečke ženske na podeželju, ki se pogosto družijo v Društvih podeželskih žena, skrbijo tudi za ohranjanje tradicije, ki bi sicer zamrla. Pogreša več možnosti za izobraževanja, opozarja na pomen finančne varnosti, pa tudi na družbeno priznavanje enakovrednosti dela, ki ga opravljajo.
Življenje na kmetiji ponavadi nima urnika, pogosto se zavleče pozno v večer. »Vse to je lahko tudi dvorezni meč«, pravi Eva, ki je sicer po izobrazbi zdravnica, »ker v vseh teh vlogah ženske velikokrat zapostavljajo sebe, svoje potrebe, tako privatno, kot tudi poklicno.«
Poskrbeti zase, da lahko poskrbiš še za druge!
Eva pravi, da ji je dobra prijateljica že pred časom svetovala, da je »treba začeti pri sebi.« Zato pravi, da poskuša najti trenutke, ko ni »ne mama, ne žena, ne kmetica,« ampak se lahko posveti le sebi.
Ponavadi je to veliko lažje doseči, če imaš neko oporo v skupnosti, če se lahko dobiš z drugimi, ki so v podobni situaciji. Zanjo pa so ti trenutki povezani predvsem z naravo: »Zame je to šport, zame je to odklop glave in to mi daje potem moč za vse ostale naloge, ki me čakajo tekom dneva.
Kmetice in njihove družine ne bodo živele le od lepih besed
Ob današnjem prazniku torej ni na mestu samo čestitka in lepo zveneče besede o tem, da so kmetice srce slovenskega podeželja. Na mestu je predvsem jasno zavedanje naše družbe o pomenu njihove vloge in poslanstva za ohranjanje toplih in trdnih družinskih vezi znotraj naših kmetij. Trdna kmečka družina, katere temelj je ljubeč odnos med zakoncema, ki jo vodita, namreč v resnici omogoča obstoj slovenskih družinskih kmetij.
Družba, ki si želi zdrave, lokalno pridelane hrane, bi torej morala poskrbeti, da bi bili pridelki pravično plačani, ter omogočali dostojno preživetje kmečkih družin, to pa bi avtomatično prineslo tudi vse pravice iz dela – torej tudi počitka in dopusta – na vseh slovenskih družinskih kmetijah.
«
