Sveti Križ, izvir vere, upanja in ljubezni

Komentar tedna | 18.04.2025, 13:16 dr. Andreja Eržen Firšt

Piše se leto 312 po Kristusu. Rimsko cesarstvo doživlja krizo, za oblast se borijo štirje vladarji tetrarhije. Med njimi tudi Konstantin in Maksencij. Do vrhunca njunih spopadov pride v bitki pri strateško pomembnem Milvijskem mostu, mostu čez reko Tibero v severnem delu Rima.

Cerkveni zgodovinar in svetovalec cesarja, Evzebij Cezarejski zapiše, da je imel Konstantin številčno šibkejšo vojsko. V noči pred bitko se Konstantinu v sanjah prikaže Kristus ter mu naroči, naj naredi vojaški prapor v obliki znamenja križa, ki ga je videl na nebu in ga uporabi v bitki. V sanjah mu je Kristus dejal »V tem znamenju boš zmagal« (In hoc signo vinces).

Šlo je za Kristusov monogram v obliki združenih grških črk H (hi) in R (ro), zapisanih kot X in P, ΧΡΙΣΤΟΣ. Konstantin je tako tudi storil, zmagal v bitki in Boga kristjanov sprejel za svojega Boga. Sramotilno znamenje križa je postalo znamenje zmage nad preganjanjem kristjanov. Leto dni kasneje, 313, je cesar Konstantin v Milanu podpisal tolerančni edikt, ki je za prve kristjane pomenil svobodo verovanja in prekinitev preganjanja. Vendar svoboda izpovedovanja vere ni vedno bila omogočena – prej nasprotno.

Pot prvih kristjanov ni bila lahka. Številna nasprotja, nesoglasja so pripeljala do tega, da je cesar Konstantin leta 325 v Niceji v Turčiji sklical koncil. Na njem je bilo navzočih preko 300 škofov, ki so se zbrali v cesarjevi palači. Naloga Nicejskega koncila je bila obvarovati edinost Božjega ljudstva. Po različnih burnih razpravah so se vsi udeleženi prepoznali v izpovedi vere, ki jo še danes izpovedujemo pri nedeljskem obhajanju evharistije; Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. Molitev izpovedi vere je v 1700 letih ostala enaka, preživela je obdobja preganjanj, zaničevanj, preseljevanj ljudstev, vzponov in propadov cesarstev, monarhij. Molitev je ostala temeljna izpoved vere, mejnik v zgodovini Cerkve. Vera v enega Boga je kot zid, ki nas brani in varuje v težkih časih.

Na Nicejskem koncilu so razpravljali tudi o datumu praznovanja Velike noči. Želja koncilskih očetov je bila, da bi vsi kristjani največji praznik vere obhajali na isti dan. In po Božji previdnosti se bo to dogodilo prav letos, na jubilejno sveto leto. V praznovanju Kristusovega vstajenja se bomo združili kristjani Vzhoda in Zahoda. Ali ni to lepo znamenje čudovitih Božjih načrtov. Umrli in vstali Kristus je srce naše vere, izvir našega upanja in v moči tega upanja skupaj zremo na Križ.

Danes obhajamo veliki petek, dan Jezusovega trpljenja in smrti na križu. K tebi, Gospod, se zatekam, naj ne bom osramočen na veke. V tvoje roke izročam svojo dušo, Gospod, zvesti Bog, ti si me rešil. So uvodne besede Psalma 31, ki ga bomo poslušali pri besednem bogoslužju Velikega petka. Psalm, ki izpričuje globoko vero v Božje varstvo, pripisujejo kralju Davidu, za čas, ko je bežal pred kraljem Savlom, ki ga je hotel umoriti.

Davidovo zaupanje v Gospoda je bilo tako veliko, da je v božje roke položil svoje življenje. Prav tako, kot je bilo neizmerno Jezusovo zaupanje v Očetovo voljo. Jezus je nase sprejel vse težave, muke, grešnosti in na križu izrekel psalm trpečega kralja Davida in z njim vsega Izraela, 'Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo'. Jezus se je poistovetil s trpečimi in se za nas daroval na križu. Kot je zapisano v Pismih, bil je pokopan in tretji dan je vstal. Za nas je prestal trpljenje in smrt na križu. In križ preneha biti znamenje trpljenja, s Kristusom postane znamenje odrešenja, znamenje našega upanja v večno življenje. Križ je iz znaka ponižanja, trpljenja ter smrti postal simbol Jezusovega vstajenja in slave.

Vsak od nas se v življenju srečuje s ponižanji, trpljenjem, boleznijo, vsak od nas nosi svoj križ. V zaupanju v Gospodovo voljo, je križ veliko lažji. Mnogim je pogled na trpečega Kristusa na križu težak, velikokrat v Romarskem uradu slišim besede, bi kupili križ, ampak brez umrlega Jezusa. Smrt je v našem času postala tabu, nekaj, o čemer ne govorimo, pogled na pokojnika mnoge presune. A kje je tu naša vera?

»Verujem v večno življenje«, tako izpoveduje naša vera in v teh besedah najde krščansko upanje svoj temelj, zapiše papež Frančišek. Upanje je namreč Božja krepost, s katero hrepenimo po večnem življenju. Kaj nas čaka po smrti? Nihče ne ve, a pogled na Kristusa, mrtvega in vstalega, nas mora navdati z upanjem.

Pred smrtjo, ko se zdi že vsega konec, je tu milost Gospoda, ki smo jo prejeli pri krstu. Z njim smo prejeli dar večnega življenja. Tudi cesar Konstantin, danes že večkrat omenjani, se je pred smrtjo dal krstiti in osmerokotna krstilnica svetega Janeza Krstnika v Lateranu v Rimu, ki jo je dal zgraditi nad rimskimi termami, je postala vzor za izgradnjo kasnejših krstilnic. Tako kot je postal križ simbol zmage, so bile osmerokotne krstilnice simbol vstopa, sprejema v večno življenje. Osmi dan je že za prve kristjane pomenil dan, v katerega smo iz ujetosti sedmih dni prestopili s svetim krstom. Kristus je vstal dan po sedmem dnevu, to je bil starozavezni Gospodov dan. V zgodnjih obdobjih krščanstva je imel zakrament krsta velik pomen, veliko mest je namreč za pridobitev statusa meščana zahtevalo dokazilo o opravljenem zakramentu krsta.

Svetlo Veliko noč vam želim, naj bo praznik Gospodovega vstajenja radostni čas praznovanja Njega, ki nas je ljubil in nas ljubi.

Samo vera in ljubezen moreta premagati strah in znova prižgati upanje, je ob obisku Slovenije mladim v Postojni dejal sveti papež Janez Pavel II. Strah je v našem življenju vse bolj prisoten, ko pozabimo na Gospoda. Pozabimo, da On stoji ob nas in nas ne zapušča, tako kot ni zapustil svojega Sina. Ljubi nas nad vse! Zato se ne bojmo.

Danes je dan tišine, dan žalovanja. Ob 15. uri se bomo ozrli na križ in z Jezusom podoživeli zadnje trenutke njegovega življenja. Prav je, da se ustavimo, umirimo in v polnosti doživimo bogastvo velikonočnega praznika. Ob vsej naglici, hitenju, ki pritiska na nas, ne smemo pozabiti na sočloveka, na dobro in lepo, ki nas napolnjuje, osrečuje. Osredotočimo se na dobro, v nas in drugih. In ne samo Velika noč, vsak dan našega življenja bo blagoslovljen.

Upanje izvira iz ljubezni in kot pravi sveti Avguštin: »kakršen koli je naš način življenja, v nobenem ni mogoče živeti brez treh nagnjenj duše: vere, upanja in ljubezni.« Tri kreposti, h katerim teži vsak človek. Ne glede na vero, raso in kulturo.

Naše upanje nikoli ne razočara, ne osramoti, zapiše papež Frančišek v buli o napovedi rednega svetega leta. Upanje, ki izhaja iz milosti darovanja Jezusa na križu, vere v Gospoda in ljubezni do sočloveka.

Svetlo Veliko noč vam želim, naj bo praznik Gospodovega vstajenja radostni čas praznovanja Njega, ki nas je ljubil in nas ljubi.