Maja Hrovat, kamnosekinja: Kamen kliče in nas povleče, pri delu pa nas umiri

Mladoskop | 23.05.2025, 08:56 Nataša Ličen

Ženske so redko v poklicu kamnoseštva. Majo Hrovat je ta poklic - lahko bi rekli, našel in jo poklical. Od nekdaj rada riše, vendar si je želela več, zanima jo uporabna umetnost, kiparjenje, delo s kamnom. Ko je tik pred začetkom študija na Akademiji spoznala kiparja, ki ji je rekel, da se je največ naučil v kamnolomu, pri kamnosekih, je pred seboj zagledala vabilo: » Po diplomo na Kras«, je to prepoznala tudi kot znak.

Vpisala se je na podiplomski študij za oblikovanje kamna v Sežani. Po izobrazbi se je vrnila v domačo vas pri Domžalah, ustanovila svoje podjetje Kamnoseštvo M-HROVAT in začela oblikovati kamnite izdelke ter širite svoje storitve. Najbolj jo zanima klasični del kamnoseštva, zapleteni elementi, ki zahtevajo veliko časa za izdelavo. Dela je vse več, pravi. »Zanimanja za ta poklic žal ni veliko. Želim si, da bi še koga navdahnila, ker je poklic resnično lep.«

Če špičim, če ustvarjam, imam vedno popraskane roke, mislim da ni izdelka, na katerem ne bi pustila košček sebe, kapljico krvi.

Klesanje črk na nagrobnike

Maja: »Najraje sem v naravi, nekje na deželi ali v hribih, na pokopališču, kjer je mirno, kjer so ptički in kjer so dobri ljudje. Vse večja razlika je v vzdušju med mestnim in podeželjskim pokopališčem. Odnos ljudi se spreminja, v mestih je vse več hrupa, uporabljamo vozila, motorje, mislim, da to ne sodi v ta spokojen, meditativen prostor.«

Številni me vprašajo, kako sem prišla do tega poklica, kje sem dobila navdih in če je to težko delo? Na koncu pogosto rečejo: Srečno!, kot bi šla v rudnik.

»Kraški kamni so mi najljubši, ker sem z njimi začela, nanje in na Kraševce me vežejo posebni spomini. Vedno bom hvaležna za njihove zglede, voljo, trud ter bogato znanje, ki so mi ga predali. V zdajšnjem času smo vajeni, da vsako stvar dobimo hitro, kamen pa zahteva ogromno časa ure in ure dela. Za vzorec na kamniti mizi lahko porabim tudi dvesto ur. Običajno vztrajamo pri delu, dokler ne končamo. Nekakšno žrtvovanje je. Kamen kliče.«

»V kamnu točno vem, kaj bi iz njega dobila. Včasih rečem, da sem samo orodje, ko gre nekdo drug skozi mene. Sem samo pretok nečesa, kar mora biti ustvarjeno. To je način življenja. Sem rokodelka, ne podjetnica. Denar ni glavno sredstvo. Kamen je zgodovina planeta. Včasih rečem, ker delam z njim, lahko spreminjam zgodovino. Do kamna imam zelo spošljiv odnos, težko ga odvržem ali zavržem, sem pristaš obnove. So si pa med seboj kamni zelo različni. Izbiram glede na to, kaj želim z njim povedati. Kamen moramo znati prebrati. Največji kos je bila grobnica, ki sem jo naredila iz več večjih kamnov. Najraje obnavljam kose iz Plečnikove delavnice, ker nočem, da gredo v pozabo.«