Srečanja: Pot iz brezna steklenice #videopodkast

Srečanja | 20.05.2025, 10:56 s. Meta Potočnik

Alkohol je najbolj razširjena in uradno dovoljena droga pri nas. Vsak dan, zaradi bolezni, povezanih z alkoholom, umreta najmanj dve osebi. Po ocenah imamo v državi vsaj 200.000 alkoholikov. Ko k njim prištejemo še družinske člane, potem lahko mirno rečemo, da zaradi posledic alkohola trpi vsaj 700.000 oseb, med njimi veliko otrok in mladostnikov, ki odraščajo v t.i. »mokrih družinah«.

O tem, kako se rešiti ujetosti v to težko odvisnost, smo govorili z zakoncema Jožetom in Lidijo Kociper. Gospod Jože je zdravnik psihiater z dolgoletnimi izkušnjami iz bolnišnice in ambulante. Ves čas je delal tudi v terapevtskih skupinah zdravljenih alkoholikov. Je strokovni vodja društva za zdravo življenje Nova pot Radenci. Izobraževal se je tudi iz integrativne in partnerske terapije in pridobil evropsko diplomo terapevta.

Gospa Lidija pa je psihologinja, partnerska in individualna terapevtka, ki že vrsto let dela v klubu zdravljenih alkoholikov.

Pred kratkim sta skupaj izdala Priročnik za odvisne od alkohola in tiste, ki to ne želijo postati z naslovom Pot iz brezna.

V pogovoru smo obravnavali resne zdravstvene in družbene posledice alkoholizma oblika odvisnosti ter pomembnost razumevanja vzrokov in znakov te zasvojenosti. Podelila sta svoje izkušnje pri delu in vtkala osebne zgodbe udeležencev, ki pričajo o pomembnosti refleksije in iskanja podpore pri premagovanju izzivov, povezanih z alkoholizmom.

Ali je alkoholizem bolezen ali odločitev?

Lidija: »Alkoholizem je bolezen, čeravno smo to priznali šele zadnjih dvajset let. To je  omogočilo tudi dostopnost do zdravljenja. Je pa tudi način življenja. Tako vsaka kronična bolezen. Motnja je način življenja in pravzaprav pri alkoholizmu je način življenja tisti, ki potem določa skoraj vse. Nobeden, ki postane zasvojen, ni hotel to postati zasvojen, ni izbral tega, ampak je padel v to. Zato je zelo primeren ta izraz, padec v brezno. To ni moja iznajdba, to so zdravljenci v skupinah večkrat povedali, da se počutijo kot, da so padli v brezno.«

Imamo dve osebi, obe pijeta neko količino alkohola. A le eden postane odvisnik, drugi ne, saj se zmore omejiti. Zakaj sta ti dve dinamiki drugačni?

Jože: »To vprašanje zahteva celo knjigo, zato je tudi ta priročnik tudi nastal. Kako se to lahko razvije? Poglejmo primer. V času študija mnogo študentov čezmerno pije, ker so v svoji družbi, ker se pije pač po navadi. A zanimivo je to, kaj se zgodi, ko se študent potem vrne v svoje okolje. Nekateri se vrnejo nazaj v normalno zmerno pitje ali pa ne pijejo več. Drugi razvijejo odvisnost. Kaj se zgodi, točno ne vemo. Gotovo je, da je uporaba psihoaktivne snovi, se pravi alkohola, glavni dejavnik, ki povzroča zasvojenost. Poleg tega pa je še dednost, se pravi, če je človek genetsko obremenjen, ker so njegovi starši pili, ker so stari starši pili, je vsaj 50 odstotkov celo več možnosti, da naš študent postane odvisen. Poleg alkohola in dednosti je tu še človekova osebnost. Nekateri iščejo neko ozdravitev, neko potešitev, omamo, da se umaknejo iz stresa, saj so v kroničnem stresu in je edino, recimo, pitje ob koncu tedna ali pa po službi nekaj, kar jih navidez za trenutek sprosti. Žal ne vedo, da si pripravljajo še dodatno težavo, ki je potem še teže rešljiva kot pa vsi njegovi stresi. Zato je situacija v teh primerih zelo komplicirana in kompleksna. Ko pridejo ljudje k meni po pomoč, že hitro vidim, da imajo panoramo težav.«

Lidija: Jaz bi še dodala, da pravzaprav vsi prispevamo k temu, da nekdo postane odvisen. Vsa naša družba je zelo tolerantna do tega. In nekateri pač pijejo v družbi, to se spodbuja in je nekaj, kar je normalno. Recimo, da je nekdo obrtnik, na primer pleskar, ki mu povsod ponudijo alkohol. In ker se vidi, kot da vsi pijejo, to postane normalno. Nekdo po pitju lažje dela, je lažje pogovarja in navezuje stike. In nima več občutka za mero. Ko ga svojci opozorijo, da prestopa mejo, reče: »Kaj ste tečni?«

Jože:  Jaz bi rekel, da je celo še huje. Že referendum o konoplji je pokazal, da več kot polovice ljudi v Sloveniji želi omamo, kar pomeni, da je danes stanje omame normalno. Mladi kar hrepenijo po koncu tedna, da se lahko odklopijo. To pomeni, da je v naši družbi v ospredju nekaj, kar se nam zdi, ko smo v treznem stanju, nekaj čudnega. Ne gre samo z alkoholizem, gre za odnos do vseh snovi, ki vplivajo na nas. Pa ne samo na snovi, pravzaprav tudi obnašanja, kot recimo gledanje pornografije ali pa interneta ali pa novic. To je vse močno zasvajajoče. Internet je narejen na temelju zasvojljivosti. Da te vleče, vleče, še to, še to, da se te ni treba ukvarja s drugimi. Vleče. Odrasle, stare ljudi, kaj šele otroke? Niti si ne znam predstavljati, koliko je že odvisnosti od mobitela.«

Kaj pravijo alkoholiki, kaj so iskali, kaj so čutili, da so začeli zalivati svoje telo in dušo?

Jože: »Poznam gospoda, novinarja, ki se je prišel zdravit. Ugotovil je, da je prej potreboval eno uro ali dve uri, da je naredil nek prispevek. Potem je potreboval osem ur ali pa še več in mu kar ni šlo. To je eden redkih, ki je prišel prostovoljno na zdravljenje. Večina ljudi pa pride zato, ker so v stiski, ker so na dnu, ker so ga popolnoma polomili v življenju, ker so konflikti močno narasli. Ker so nerešeni stresi, ki jih je reševal nekdo z alkoholom, postali tako veliki, da je še sam alkoholizem postal dodaten stres in v takšnem stanju potem pride nekdo na zdravljenje. Večina je takih, tako da pravzaprav je zelo težko izluščiti eno samo zgodbo. Ljudje trpijo zaradi zasvojenosti. Žal to priznajo sami sebi večkrat prepozno ali po hudem trpljenju. Recimo, zdravljenci, ki so že nekaj let v skupini, včasih rečejo, da jim je težko poslušati zgodbe novih članov, ker so tako krvave, tako grozne. Ker so ljudje zaradi zasvojenosti dali toliko hudega skoz, da je to težko že poslušati. Čeprav je sam bil v tem.«

Slovenci imamo pregovor: Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne. Je res tako slaba prognoza zdravljenja?

Lidija: Za to zasvojenost velja, da jo je skoraj nemogoče premagati. A je mogoče. Ta črnogledost, ta črni humor, izvira  v bistvu že iz tisoč letih nazaj. Sveto pismo razlaga, da mora sina, ki pije, oče pripeljati pred zbor in če nikogar posluša, ga posujejo s kamenjem. Egipčanski papirusi enako govorijo o alkoholizmu. In to, kar danes počnemo mi kot družba, je pravzaprav velika hinavščina. Po eni strani spodbujamo pitje pri drugem, ponujamo pijačo vsepovsod in imamo nekoga za slabiča, če ne spije kozarca. Ko pa nekdo začne piti preveč, se iz njega norčujemo.  Ta naša dvojnost, shizofrenost je tista, ki dejansko onemogoča začetek spremembe. Še huje je to pri ženskah. Za moškega je celo častno, če se napije, če je alkoholik, ko je v neki družbi. Za žensko je to dvojno zlo, dvojni sram, ki ga nosi. In tu se potem vidi, kako zapleteno postaja življenje, ko svojci ne vedo, kaj storiti. Zelo težko je namreč prepoznati, v kakšnem stanju je nekdo, ki je zasvojen. Imamo različne stopnje.

Ko svojci pokličejo v vašo ambulanto, kaj storite?

Lidija: »Običajno pokličejo ženske za svoje može. Takrat naša tajnica reče: Hvala, ker ste poklicali, ampak vaš moža mora poklicati sam. Ker šele takrat, ko to stori, osebno prevzame odločitev in odgovornost ali bo prišel ali ne bo prišel na prvi pogovor. Vsak mora priti sam do tega koraka, potem je neko upanje za rešitev. Nedavno smo o tem govorili v eni od skupin. Gospod je pil leta in leta. Dvakrat se je zdravil v bolnišnici, izgubil večkrat vozniško dovoljenje, a se ni mogel odločiti. Potreboval je še zadnji prekršek, da je začel abstinirati sam od sebe. Rekel nam je: Zdaj pa vem, zdaj sem se znotraj sebe odločil. Kajti težje je  je težje trpljenje, ko si odvisen kot pa pot iz brezna. Največja težava je abstinenčna kriza, ki jo marsikdo žal ne zdrži.«


Kako poteka zdravljenje v vaših skupinah? Veliko tega ste zbrali v priročniku Pot iz brezna. Kakšno mesto imata vera in duhovnost?

Jože: »Rekel bi, da pravzaprav delamo podobno kot Sveti Avguštin. On je napisal svoj življenjepis in na njegovi osnovi so se generacije in generacije ljudi spreobrnile. To je bil eden nekakšnih prvih učbenikov za psihiatrijo. V zdravljenju odvisnih od alkohola je pa tudi življenjepis tisto glavno, kar pomaga potem pri rehabilitaciji, ker na osnovi tistih posebnosti življenja, vsak lahko naredi konkretni načet, kako se zdraviti. In jaz v tem vidim duhovnost, da se to notranje življenje, ki ga človek živi, počasi prebuja in jaz mislim, da je duhovnost v tem, da človek ponovno se sreča sam s sabo, ker potem se lahko sreča z drugim, lahko si popravi podobo Boga, ki je prej bil strog in krut. Vidi, da mu življenje daje še eno možnost. da vendar je mu še daj eno možnost. Duhovnost ima tri dimenzije: odnos do sebe, do bližnjih in do Boga. In v naših skupinah te odnose popravljamo in delamo korake naprej. Zelo pomembno je tudi odpuščanje sebi in prošnja za odpuščanje, ko človek uvidi svoje napake in slabe stvari, ki jih je storil. Šele ko začne nekdo spreminjati sebe na boljše, se spreminjajo odnosi z drugimi. Ko začne sebe imeti rad in se spoštovati.«