S. Vesna Hiti na misijonu v Burundiju | (foto: Izidor Šček)
Gradili bomo vrtec
Komentarji Rok Mihevc
Dragi naši poslušalci, dragi prijatelji dobrega, ko poskušamo v besede ujeti to, kar smo doživeli ob letošnji Pustni sobotni iskrci, se nam zdi skoraj nemogoče. Številke znamo povedati – in te so veličastne. Za gradnjo vrtca v Srednjeafriški republiki smo zbrali več kot 80.000 evrov. A to ni samo znesek. To je zgodba o srcih. O vaših srcih.
Letos smo skupaj z Misijonskim središčem Slovenije in misijonarko s. Vesno Hiti stopili na pot proti Banguiju, v Srednjeafriško republiko, v zelo revno mestno četrt župnije Naše Gospe Fatimske. Tja, kjer sestre usmiljenke od leta 2019 tiho in zvesto živijo med najrevnejšimi. Med družinami, ki so se zgrnile v glavno mesto v iskanju dela. Med otroki, ki so pogosto prepuščeni ulici. Med malimi očmi, ki si želijo priložnosti.
Gradili bomo vrtec.
Ne le zidov. Gradili bomo varnost. Gradili bomo prostor, kjer bo otrok lahko otrok. Kjer bo namesto ulice dobil svinčnik. Kjer bo namesto strahu dobil objem. Kjer bo namesto praznine dobil upanje.
Ko smo na pustno soboto med deveto in petnajsto uro odpirali telefone, brali vaša sporočila, poslušali vaše zgodbe, smo znova doživeli nekaj, kar nas vedno znova gane: nismo sami. Radio ni samo oddajnik in frekvenca. Radio je skupnost. Skupnost ljudi, ki znajo prisluhniti in ki znajo odgovoriti.
Vsak klic je bil več kot dar. Bil je stavek: »Mar mi je.«
Vsako nakazilo je bilo več kot številka. Bilo je priznanje: »Skupaj zmoremo.«
In potem – pustni ples. Športna dvorana Zavoda sv. Stanislava je zaživela v barvah, maskah, smehu. Otroci, družine, starejši, mladi. Ansambel Saša Avsenika je napolnil dvorano z energijo, skupina PED1PED je ogrela male in velike. V zraku je bilo veselje, a tudi nekaj globljega. Zavest, da plešemo za nekoga. Da se veselimo za otroke, ki jih morda nikoli ne bomo srečali – a jih nosimo v srcu.
Kako lep je ta paradoks pusta: maske na obrazu, a razkrito srce.
Draga s. Vesna nam je dejala, da je treba te otroke začeti vzgajati, dokler so majhni. Da vrtec pomeni zaščito pred ulico. Pomeni začetek drugačne poti. Ko smo jo poslušali, smo vedeli, da ne zbiramo samo za projekt. Zbiramo za prihodnost.
In veste, kaj je za nas, radijce, najlepše?
To, da lahko znova in znova doživimo, kako plemeniti ste. Kako hitro začutite stisko. Kako zaupate. Kako verjamete, da ima dobrodelnost smisel.
Za nami so tedni priprav, oddaj, prispevkov, usklajevanj. Bilo je tudi nekaj skrbi, priznamo. Bo uspelo? Bodo ljudje slišali? Bodo razumeli? In potem pridete vi. S klici. S spodbudami. S toplimi besedami. In vse skrbi se razblinijo.
Ostane hvaležnost.
Hvaležnost, da smemo biti most med vami in misijonarji.
Hvaležnost, da smemo slišati jok stiske – in nato tudi smeh upanja.
Hvaležnost, da naše delo ni samo program, ampak poslanstvo.
Več kot 80.000-krat hvala.
Za vsak evro.
Za vsako spodbudo.
Za vsak plesni korak.
Obrazci za darovanje ostajajo odprti. Vrtec še čaka, da zraste. A temelji so že položeni – in ti niso iz betona. Ti so iz vaše dobrote.
Dragi poslušalci, ponosni smo na vas. Ponosni, da skupaj tvorimo skupnost, ki zna pogledati dlje od svojih meja. Ki zna iz pustnega veselja narediti postno pripravo srca. Ki verjame, da ima vsak otrok pravico do priložnosti.
Naj Pustna sobotna iskrica še dolgo sveti.
Naj nariše nasmeh na lica otrok v Banguiju.
In naj tudi v nas ohrani tisto najlepše – odprto, sočutno srce.
Bog povrni za vašo dobroto.
--------------
Dragi naši,
včasih se nam na radiu zgodi nekaj, kar preseže program, urnik, tehnične priprave in celo glasbo. Nekaj, kar se dotakne srca. Letošnja Pustna sobotna iskrica je bila točno to.
Ko smo zjutraj odprli telefone, smo vedeli, komu želimo pomagati. Otrokom v Srednjeafriški republiki. Otrokom v Banguiju, kjer v zelo revni četrti, v župniji Naše Gospe Fatimske, delujejo sestre usmiljenke. Med njimi tudi s. Vesna Hiti, ki s svojim tihim, zvestim delom že leta priča o tem, da je ljubezen konkretna – da ima roke, da ima noge, da zna graditi.
Letos bo gradila vrtec.
Ne zato, ker bi bilo to lepo slišati.
Ampak zato, ker je nujno.
V Banguiju so številni otroci že zelo zgodaj prepuščeni ulici. Starši iščejo priložnostna dela, borijo se za preživetje. Majhni koraki hodijo po prašnih cestah brez varstva, brez usmeritve, brez varnega zavetja. Vrtec pomeni več kot izobraževanje. Pomeni zaščito. Pomeni red. Pomeni obrok. Pomeni začetek drugačne zgodbe.
In vi ste rekli: da.
Več kot 80.000 evrov. Toliko smo zbrali skupaj. A še pomembneje – zbrali smo pogum, solidarnost in zaupanje. Vsak vaš klic je bil kot stisk roke. Vsako nakazilo kot tiha obljuba: »Ne boste sami.«
Za nas, radijske sodelavce, je to poseben dan. Ker takrat radio zares pokaže, kaj je. Ne samo medij. Ne samo glas v etru. Ampak prostor srečanja. Prostor, kjer se srečata stiska in velikodušnost. Kjer beseda postane dejanje.
In potem – pustni ples.
Dvorana Zavoda sv. Stanislava je zaživela. Pisane maske, otroški smeh, starši, stari starši, prijatelji. Ansambel Saša Avsenika je dvignil vzdušje, skupina PED1PED je povezala male in velike. Plesali smo. Se smejali. Se veselili.
A v ozadju vsakega koraka je bilo zavedanje: to delamo za nekoga.
Naše veselje je postalo most do njihove prihodnosti.
Kako ganljivo je videti, da dobrodelnost ni utrujena. Da ni v recesiji. Da se srca niso zaprla. Prav nasprotno – zdi se, da vsako leto bijejo močneje.
Draga s. Vesna je rekla: »Bog lonaj vam vsem.«
Mi pa dodajamo: hvala, ker nam zaupate. Hvala, ker verjamete v to, kar počnemo. Hvala, ker skupaj z nami sanjate o svetu, kjer ima vsak otrok možnost, da sede v klop, prime barvico in začne risati svojo prihodnost.
Ko se mikrofon zapre in ko se dvorana izprazni, ostane tišina. A tokrat ta tišina ni prazna. Polna je hvaležnosti. Polna je ponosa. Polna je mirnega veselja, da smo skupaj naredili nekaj dobrega.
Obrazci za darovanje ostajajo odprti. Vrtec še čaka svoje zidove. A temelj – ta je že tu. To je vaša dobrota.
Dragi poslušalci, če bi lahko, bi vam vsakemu posebej rekli hvala. Ker Pustna sobotna iskrica ni samo projekt. Je dokaz, da ko stopimo skupaj, lahko na drugem koncu sveta prižgemo luč.
In ta luč zdaj sveti v Banguiju.
Zaradi vas.
