Rok Mihevc
Rok Mihevc je fotograf, novinar in spletni urednik.
Ta konec tedna v Sloveniji mineva v znamenju slovenosti pri ruski kapelici pod Vršičem. Že včeraj je v cerkvi Vnebovzetja Device Marije potekala spominska sveta maša za ruske vojake, ki jih je med gradnjo ceste čez Vršič zasul plaz in za padle v prvi svetovni vojni.
Pred časom mi je prišel v roke članek o možu, ki je po tragični smrti svoje žene ostal sam s hčerko. Čeprav članek, objavljen na enem od katoliških portalov, sam po sebi ni bil nič posebnega, bolj kot krajša novica, pa me je še nekaj dni zaposloval; pravzaprav me je prav pošteno »ziritiral«. V njem so namreč gospodu nadeli naziv samohranilec.
Če je kateri nevladni organizaciji mar za vzroke množičnih migracij, je to Karitas. Zaveda se, da je globalni razvoj še kako povezan z njimi, čemur prilagaja tudi svoje projekte pomoči. Slovenska karitas je zelo aktivna na področju mednarodnega razvojnega sodelovanja, ki ga je v tem času na poseben način okrepila, saj je vanj povabila tudi slovensko podjetje. Gre za gradbeno podjetje Damahaus iz Spodnjega Brnika, ki je podprlo razvoj revnega območja v Ruandi.
Pri Radiu Ognjišče si že od svojega nastanka prizadevamo, da bi s svojim signalom pokrili vse prebivalce RS. Zlasti si prizadevamo to zagotoviti na področjih, kjer je za to močno izražen interes lokalnega prebivalstva. Ker nam to v več kot 20 letih ni uspelo, pa ne po lastni »krivdi« ali nesposobnosti, smo vedno iskali tudi alternativne možnosti.
Spominjam se svoje stare mame, kako je velikokrat rekla: »Toliko sem imela, danes imam pa samo to majhno luknjo.« Njene stiske nisem razumela. Prej je živela v Beli krajini, daleč od vse infrastrukture, zadnjih trideset let življenja pa v manjšem stanovanju na obrobju prestolnice. In doživela 93 let. A vsak vidi svoj položaj drugače. Odločitev, da »na stara leta« v svojem življenju nekaj spremenimo, ni enostavna. Navajeni smo svoje kuhinje, svojega dvorišča, sosedov, celo hrupa sosedovega traktorja. A vendarle so spremembe včasih nujne.